Kisla ali bazična tla?

Prosti čas | jun. '12

V hamletovski zagati se včasih zaloti tudi vrtnar pri svojih odločitvah in takrat lahko pomagata samo znanje in izkušnje. Izhodišče je dilema, v kakšno prst sodi ta ali ona rastlina. Zemlja namreč ni enaka zemlji, rastline pa tudi niso neskončno potrpežljive. Zato še vedno trdim, da je vrtnar zapleteno bitje: malo je kemika, precej ročnega delavca, nekaj matematika in botanika, logika in estetika mu nista tuji in celo nekaj vremenoslovja mu pride prav.

Vrtna prst (zemlja, tla) je sestavljena iz odmrlih organskih delcev, iz živega dela (od deževnikov do ogrcev in drobnoživk) ter iz rudninskih sestavin. Prav prevladujoči delež rudnin daje prsti bazično ali kislo reakcijo. Vendar so lahko za reakcijsko stanje odgovorne tudi nekatere snovi rastlinskega izvora. Na barju najdemo zelo črno sprstenino izrazito kisle reakcije. Tudi gozdna prst pod iglavci, kostanji (samo pravi kostanj, Castanea sativa) in hrasti je takšna. Kjer je sprstenina nastala na kamninah vulkanskega porekla, kot je tuf, kremenec in posplošeno granit, imamo opraviti z naravno kislimi tlemi. Takšno rastno okolje delu rastlinskega sveta ustreza, druge vrste pa tu sploh ne preživijo. Tiste rastline, ki uspevajo samo v kislih tleh in »sovražijo« apno, imenujemo kisloljubne ali kalcifobne. Njihovo nasprotje so tiste, ki se dobro počutijo v družbi z apnencem in v bazičnih tleh, zato jih imenujemo tudi kalcifilne rastline.

Lestvica v pomoč
Za merjenje kislosti in bazičnosti uporabljamo pH lestvico (izvor je v izrazu pondus hydrogeni, kar poenostavljeno pomeni aktivnost ali potenco vodikovih ionov), ki ima razpon 1 do 14. Mesto na tej lestvici ugotavljamo v vodni raztopini. Raztopine s pH številom, manjšim od 7, so kisle, pri 7 nevtralne, nad 7 pa bazične. Sprejemanje hranilnih snovi je za rastline v veliki meri odvisno od talne reakcije. S hranili dobro založena tla niso kaj prida vredna, če jih korenine ne morejo posrkati. Tipičen je primer bazičnih tal z obilo kalcija (apnenca), kjer rastline ne morejo sprejemati  za asimilacijo potrebnega železa, čeprav ga je v zemlji morda dovolj. Večina rastlin najbolje uspeva v pH območju med 5,5 do 7,5. Zato se radi zatečemo k trditvi, da se pri talni reakciji pH 6,5 na splošno dobro počutijo skoraj vse gojene rastline. Druge pa so prilagojene skrajnejšim vrednostim in propadejo že v tleh blizu nevtralne reakcije. Kislost v tleh ugotavljajo kemiki v laboratoriju, približno pa to lahko ocenimo tudi sami. Razgledati se moramo, katere rastline rastejo v okolici. Kislo rastišče nakazujejo borovnice in brusnice, orlova praprot in rebrenjača ter jesenska resa. Od dreves so indikatorji kislosti bori, pravi kostanj in hrast. Značilni predstavniki flore na bazičnih tleh pa so črni teloh, spomladanska resa, potonike in kosmatinec ali velikonočnica.

Vrtnarjev kisli kotiček
Pogosto nas zamika nakup cvetočega rododendrona ali vrtne azaleje. Ker pri nas prevladuje apnenčasta osnova, moramo tem in drugim vresovkam pripraviti nalašč njim namenjen predel s kislo talno reakcijo. V ta namen je najbolje izkopati vsaj velike sadilne jame in izkopano prst uporabiti kje drugje. Obod jame obložimo s plastično folijo ter jo provizorično učvrstimo v steno. Na dno nasujemo primerno debelo plast borovih iglic skupaj s hrastovim ali kostanjevim listjem ter potlačimo. Preostali prostor bo dovolj za kisli rastni substrat in plitko se razraščajoče korenine, kar je značilno za večino vresovk. Tako je kislo območje precej zanesljivo varno pred vplivom okoliške prsti z verjetno preveliko vsebnostjo apna. Kot rastni substrat si pripravimo mešanico kisle šote (vsaka šota ni kisla!), komposta ali starega hlevskega gnoja, gozdne prsti izpod kostanjev ali hrastov. Po potrebi dodamo še nekaj kremenčevega peska. Pozneje pod krošnjo grmovnic dodajamo podobne snovi in tako vzdržujemo kislost. Od rudninskih gnojil smemo uporabljati izključno tista, ki so brez kalcija. To so nalašč za take potrebe pripravljena kompleksna gnojila ter tudi superfosfat in sečnina ali urea. Vrtna kompleksna rudninska gnojila niso uporabna. Nekateri priporočajo za vzdrževanje kislosti dodajanje žvepla v prahu. S hitro delujočo sečnino moramo ravnati previdno, ker vsebuje dušik v visoki koncentraciji. Kisloljubnim rastlinam nikakor ne smemo zagotavljati potrebnega dušika z gnojilom, ki ga poznamo pod imenom KAN:

Nekatere rastline za kisla tla:
Hortenzije (Hydrangea)
Japonske perunike (Iris ensata)
Jelenov jezik (Asplenim scolopendrium)
Jesenska resa (Calluna)
Kamelije (Camelia)
Latnata plamenka (Phlox paniculata)
Magnolije (Magnolia)
Nepozebnik (Hamamelis)
Pogačica (Trollius)
Rumeni talin (Thalictrum flavum)
Sleči in azaleje (Rhododendron)
Trolist (Trillium)
Vrtne kresnice (Astilbe)

Nasprotni konec lestvice
Pravo nasprotje kalcifobnim rastlinam so tiste, ki prenašajo ali celo zahtevajo bazično reakcijo tal. V prsti imajo rade apno in jih v naravi najdemo po vsem območju Slovenije, predvsem na krasu in po večjem delu apneniških Alp. Dejansko je mogoče vsako prst izboljšati in vsaj v omejenem obsegu je izvedljiva tudi rastlinam ustrezna prilagoditev talne reakcije. Kjer imamo opraviti z izrazitimi ljubitelji kalcija, prsti dodamo apnenčev pesek, ki zemljo tudi rahlja. Apno v prahu je po površini umestno potresti jeseni ali vsaj pozimi. Tudi z uporabo mineralnih gnojil praviloma zvišamo pH vrednosti.

Nekatere rastline, ki imajo rade bazična tla:
Bradate perunike (Iris barbata)
Divjakovec (Doronicum)
Homulice in hermelike (Sedum)
Jesenček (Dictamnus albus)
Jetrnik (Hepatica nobilis)
Kosmatinec (Pulsatilla)
Limbar (Lilium candidum)
Nagelji (Dianthus)
Nitasta juka (Yucca filamentosa)
Potonike (Paeonia)
Preobjeda (Aconitum)
Rožmarin (Rosmarinus)
Sivka (Lavandula)
Srobot (Clematis)
Stepska lilija (Eremurus)
Šetraj (Satureja)
Telohi (Helleborus)
Volčini (Daphne)
Vrtne vetrnice (Anemone hortensis)

Kemizem gnojenja

Prav vse rastline potrebujejo za rast primerna hranila. Ko jih v zemlji primanjkuje, jih moramo dodati, na zalogo pa rastline oskrbimo z njimi že ob sajenju in temu rečemo založno gnojenje, gnojenje na zalogo. Predvsem organska gnojila se počasi spreminjajo v rastlinam dostopno rudninsko obliko. Pri uporabi hlevskega gnoja ali komposta je priporočljivo jesensko gnojenje, ob uporabi drugih organskih gnojil (pogosto je to briketirana oblika suhih živalskih odpadkov) pa smo manj vezani na letni čas. Tiste kemijske elemente, ki jih rastline potrebujejo v večjih količinah, imenujemo makroelemente, to pa so dušik, fosfor, kalij, ogljik (iz zraka in organskih snovi), vodik in kisik (iz vode), kalcij, magnezij in še kaj. V drugo skupino elementov, brez katerih rastline ne morejo shajati, pa čeprav v majhnih odmerkih, uvrščamo mikroelemente, med katerimi so gotovo pomembni železo, bor, mangan, natrij, žveplo, cink in drugi. Klora je lahko kmalu preveč, zato je za vrtno prst dolgoročno škodljivo zatiranje polžev s kuhinjsko soljo, podobna škoda pa se zaradi preprečevanja poledice dogaja tudi v obcestnem pasu.