Lepi mejaš Pristovški Storžič

Prosti čas | jun. '12

Pristovški Storžič je vrh na avstrijski strani Karavank, ki presega zgornjo gozdno mejo 1500 metrov. Ni tako oblegan kot nekateri drugi vrhovi v Karavankah, je pa bogat z raznovrstno sredogorsko in visokogorsko floro ter je izjemno razgleden.

Avto lahko pustite na opustelem mejnem prehodu Jezerski vrh. Začetek pešpoti je na avstrijski strani prehoda, na kar vas opozorijo planinski kažipoti. Pot je odlično označena s tremi vzporednimi črtami, rdeča-bela-rdeča, in z dvojezičnimi, živo rumenimi in od daleč vidnimi kažipoti.
Najprej kakih petnajst minut hodite po zelo dobri gozdni cesti, ob kateri je več zajetij pitne vode. Pot vas pripelje do dveh gozdnih koč, kjer je razcep. Naprej po cesti vodi lažja, a daljša pot na Pristovški Storžič ter hkrati do romarskega, najbolj slovenskega zaselka na avstrijski strani Korte. Navzgor v gozd pa se vzpenja krajša in težja pot, ki pa je tudi zanimivejša. Greste torej po stezi navzgor in se pol ure kar dobro trudite po lepo vzdrževanem gozdu, polnem stoletnih smrek in velikih mravljišč, prek krajših posek, na katerih se odpira pogled na severna ostenja Kamniških Alp in na vrh Pristovškega Storžiča nad vami. Ko spet pridete na gozdno cesto, za kratek čas zavijete v levo po njej in vnovič ste v gozdu. Kmalu dosežete gorski travnik, posejan z mejnimi kamni, in lovsko opazovalnico, pred vami pa se odpre pogled na strmo sleme, ki vas pričakuje.
Tu si nekoliko odpočijte in si pozorno oglejte skalne višave. Če niste bili preglasni, morda ugledate trop gamsov, ki se v teh višinah zadržuje vse do pozne pomladi, ko se sneg že toliko stali, da se lahko vrnejo v varna skalovja Kamniških Alp. Mogočen smrekov gozd se tu začne umikati nižjemu gorskemu drevju, skrivenčenemu od vetra in mraza, ter osamelim macesnovim viharnikom. Pot se še bolj vzpne in vas pripelje do prve jeklenice. Pohodne palice kar pospravite, saj vam bodo v nadaljevanju bolj v napoto kot v pomoč, ter dobro pritrdite nahrbtnik, da vam ne bo nagajal pri vzpenjanju. Za vašo varnost bodo poskrbele jeklenice, ki pot na zahtevnejših mestih spremljajo vse do vrha slemena. Pa brez strahu! Pot ni tako nevarna, kot se zdi, a previdnost je najpomembnejša vrlina planincev. Še posebej zato, ker se tu odpirajo prekrasni razgledi na vse strani in mamijo vaše poglede stran od poti in varnega koraka.

Vrh s prekrasnim razgledom
Po nekaj vzponih med skalami in ruševjem dosežete vršno sleme, po katerem se pot položi in vas še četrt ure varno vodi do cilja. Kmalu ugledate vrh, na katerem nekoliko provokativno stoji kakih 8 metrov visok železen križ, ki je bil postavljen v spomin na koroški plebiscit 10. oktobra 1920. Vendar se niste povzpeli na vrh, da bi politizirali. Prav nasprotno, da bi uživali v gorski tihoti, naravi in razgledu. Pristovški Storžič (1759m) ali Kärtner Storschitz, kot mu pravijo avstrijski Korošci, je pravi vrh za tovrstne užitke. Ob dobri vidljivosti lahko s pogledom spremljate greben Karavank vse od Stola na Gorenjskem, prek Košute na severovzhod proti Olševi, Raduhi in Peci. Na avstrijski strani se šopiri masiv Obirja, daleč za njim pa Visoke Ture. Najlepši pa je pogled na Kamniške Alpe, ki so s te osojne strani še lepo zasnežene in kot kak gromozanski kremenčev kristal kraljujejo nad okolico. Pod njimi je lepo vidna ledeniška oblika doline Jezerskega, kamor se stekata Ravenska Kočna ter Makekova Kočna. Kdor bo imel pri sebi zemljevid, bo zlahka prepoznal tudi doline in kraje ter zaselke tako na naši, kot na avstrijski strani in se čudil klenosti koroških Slovencev, ki živijo ter gozdarijo v teh odročnih krajih.
Pred sestopom pa le prelistajte vpisno knjigo, ki je shranjena v kovinski škatli pod križem. Narodnost vpisanih planincev je zelo pisana, kar je nenavadno za ta vrh, ki ni kdove kako znan. Nekaj pa je takih, predvsem domačinov z Jezerskega, ki so v knjigo vpisani skoraj vsak dan. Če katerega srečate, zna biti pogovor z njim zelo zanimiv in poučen.
Sestopite lahko po lažji poti, ki z vrha poteka prav v nasprotno smer, kot ste nanj prišli. Prvi del se spušča med ruševjem, kmalu pa dosežete gozdno cesto, ki vas pripelje vse do avtomobila.
Dobri dve uri vzpona in prav toliko spusta vam bo zagotovo vzelo nekaj moči, ki si jih lahko vsaj nekoliko povrnete v ledeniški dolini Jezerskega. Nekoč zdraviliški kraj za očesne bolezni, danes pa oaza miru, je Zgornje Jezersko v objemu gora prava paša za oči. Zato si vzemite čas in si oglejte nekatere zanimivosti, na katere vas bodo prijazni domačini zagotovo opozorili.