S skuterjem sem neodvisna

Zgodbe | jun. '12

Marija Zaplotnik je gospa, ki se zna dobrovoljno prilagoditi vsakim razmeram. Čeprav je srčna bolnica, ne pusti, da bi jo bolezen pretirano ovirala. Živi sama, če je potrebno, ji na pomoč priskočita sin ali snaha, a ju ne želi obremenjevati. Zato ji izredno veliko pomeni, da se lahko sama odpravi po opravkih, odkar si je pred dvema letoma kupila skuter.

Na prvo vožnjo jo je spremil sin na kolesu, da sta preverila, kje so klančine ali morebitne nevarnosti, kmalu zatem pa se je opogumila in se je zapeljala sama. »Telo ne dohiteva glave,« pravi odkritosrčno gospa Zaplotnikova. »In ker je telo bolj okorno, mi je skuter v pomoč. Najbolj mi je všeč, da nisem odvisna od drugih. Vozim se povsod po Ljubljani, denimo izpred domače hiše na Viču se lahko sama zapeljem do Žal. Na tržnico se pripeljem prej, kot če bi šla z avtobusom. Še posebej fino je poleti, ko sploh ne zaznam vročine, ker mi med vožnjo prijetno piha,« je navdušena nad svojim udobnim prevoznim sredstvom, ki je povrhu vsega še varčno. Za polnjenje baterije porabi manj kot dve kilovatni uri, prevozi pa lahko kar 56 kilometrov. Vozi po pločniku in kolesarski stezi, včasih mora zapeljati tudi na cesto, pri čemer ugotavlja, da je večina voznikov zelo uvidevna, za kar jim je hvaležna.
Kljub lepim letom – letos jih bo dopolnila 84 – se Marija Zaplotnik sama odpravi tudi na daljše potovanje. Z možem sta pred leti načrtovala, kako bosta potovala, ko bo ona ozdravela. Ko se ji je zdravje res izboljšalo, pa je žal zbolel mož in po njegovi smrti potuje tudi zanj.
Sicer pa je gospa Zaplotnik dolga leta delala v šolstvu, zlasti lepe spomine ima na poskusno uvajanje podaljšanega bivanja. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je na takratni nižji gimnaziji Moste ukvarjala z otroki, ki so imeli vzgojne in učne težave, petdeset jih je poučevala dopoldne in petdeset popoldne. Dobro so se ujeli, kar se je pokazalo tudi na učnem uspehu, saj je v šestih letih le ena deklica padla na popravnem izpitu. Od takrat so v vse slovenske osnovne šole uvedli podaljšano bivanje. Tako ravnanje bi bilo potrebno tudi danes, saj marsikateri starši ne znajo pomagati otrokom pri učenju, pravi Zaplotnikova. Zato je ogorčena nad tem, kar se zdaj dogaja v šolstvu. »Denar je bil in bo, pomembno je, da ga pravilno razporediš. Nedopustno pa je, da otroke žališ ali ponižuješ. Jaz sem učencem že na začetku povedala, da če bodo oni mene spoštovali, bom tudi jaz njih. In tega smo se vsi držali in se imeli radi.«