Zlatokop za en dan

Prosti čas | sep. '12

»Madam, vam lahko predstavim najnovejši model omela iz ptičjega perja,« me nagovori prodajalka v eni od številnih prodajaln najbolj priljubljenega avstralskega muzeja na prostem. Sovereign Hill v Ballaratu meri kar 25 hektarjev in je pravzaprav mesto, kjer se je ustavil čas pred dobrimi 150 leti, v času zlate mrzlice.

Med vožnjo po opusteli gričevnati pokrajini se zabavam ob pogledih na poštne nabiralnike. Avstralija je preredko poseljena, da bi si lahko vsakdo privoščil svoj nabiralnik prav ob hiši. Tako so nabiralniki kar ob glavni cesti; so najrazličnejših oblik; še največ je kar velikih, odsluženih mlečnih kant, ki so jih lastniki zabili na kole.
Prispem v mesto Ballarat, kakih 90 minut vožnje iz Melbourna, kajti v Avstraliji vam bodo »razdaljo« med kraji obvezno povedali v minutah ali urah in ne v kilometrih. V mestu danes živi blizu 94.000 prebivalcev, toda še leta 1850 je bilo tam precej več ovac kot ljudi. Ko pa so v Ballaratu odkrili zlato, so se skoraj čez noč začeli v mestu naseljevati ljudje z vseh celin. To je bila kar se da mešana druščina kmetov, rokodelcev, doktorjev in profesorjev, ki so s kovčki v rokah prihajali iskat svojo srečo. Moškim so sledile žene z otroki, iz šotorskih naselij so začele rasti hiše, tem so sledili »salooni« in hoteli, pa seveda pošta, trgovine, šole, hoteli, …
In tako je Ballarat še vedno mešanica velikih, starih viktorijanskih hiš, med katere se sem ter tja vsili kaka moderna dozidava. Ker pa se je prebivalcem zdelo, da bi bilo treba ta pomembni del avstralske zgodovine ohraniti, se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja mestna skupnost spomnila, da bi zlatokopno naselje uredili v muzej. Zaprli so torej 25 hektarjev velik del mesta, ga ogradili in danes je to muzej Sovereign Hill.

Kot v starem filmu
Ko vstopiš v Sovereign Hill, je občutek enak, kot da bi vstopil »v film«. Ulice niso asfaltirane, prašne so in po njih vozijo kočije, konjske fige pa ležijo po cesti, kjer se je zahotelo konjem. Kakih 60 hiš stoji znotraj tega mesta ali muzeja in te hiše so polne življenja! Ob glavni ulici stojijo pekarna, mesnica, kovačija, pogrebnik, svečar, fotograf … V prodajalnah lahko kupujete, vse cene pa so zapisane po dvakrat: prva je cena iz leta 1850, druga pa je zdajšnja.
Možakar, oblečen v starinski model obleke, ki je ravnokar prišel iz zlatarne, kjer je dvoril hihitajoči se zlatarki, me strogo pogleda in vpraša, kje imam dolge rokave in pokrivalo, da sem vendar nespodobno oblečena za te čase!
Tu je vse natanko tako kot nekdaj in podobo mesta motijo le turisti, ki se prosto sprehajajo po ulicah in hišah, odpirajo vrata, vstopajo v dnevne sobe, prodajalne, gledališče, šolo … in tam srečujejo sicer »statiste«, toda ti so oblečeni, govorijo in se vedejo kot ljudje pred 150 leti! Občutek je nenavaden, kako tudi ne, saj ima muzej kar 350 redno zaposlenih in 250 prostovoljcev, vsi so pristno oblečeni, nekateri preganjajo zlatokope, ker nimajo ustreznih dovolilnic za kopanje, v bližnjem potoku izpirajo zlato, vozijo kočije in delajo v različnih prodajalnah in v rokodelskih delavnicah. Odprem lahko čisto vsaka vrata Sovereign Hilla - od pošte do knjižnice in zasebnih hiš, ki za stenami skrivajo skoraj neverjetne prizore: v enem od hotelov najdem »damsko sobo«, kjer dami, oblečeni in pokriti, kot se pač spodobi za 19. stoletje, ob kaminu igrata domine. Posedim na eni izmed zof, nato pa me  na ulici zanese k peku, kjer kupim pito. Mlada prodajalka me ogovori skrajno spoštljivo in ne preostane mi drugega, kot da se vživim v vlogo madam. Potem mi prodajalka neke druge trgovine, kjer tako kot nekoč salame skupaj s česnom visijo v steklenih vitrinah in kjer ni hladilnika, razloži, da ima pogosto težave zaradi svoje natrenirane angleščine iz viktorijanskih časov v trgovinah 21. stoletja.  Lahko bi rekli, da »službo nosi domov.« Razkaže mi najnovejši model omela iz ptičjih peres.
Pri fotografu opazujem par, ki se je prišel fotografirat. Kamera je tista stara lesena škatla z medeninastim pokrovom nad lečo, s stekleno ploščo namesto filma … In še vedno deluje! Turiste najprej oblečejo v primerno obleko, izbirate pa lahko med kostumi dam, barskih plesalk, razbojnikov, … V kovačiji, ki je prav tako na glavni ulici, se mi v dno duše zasmili kovač, ki pri 35 stopinjah kuje enako kot nekoč!

Stroga šola
Nedaleč stran pa je šola. Prava šola iz leta 1850, v kateri učijo kot nekoč, nekoč pa so tu učili po irskem izobraževalnem sistemu.
Do lesene šole, kjer dekletca v šolskih klopeh že vezejo prtičke, prispe skupina fantičev, oblečenih in obutih kot nekdaj. Pod roko nosijo tablice za pisanje. Učiteljica jih postavlja tako, da bi bila njihova kolona popolnoma ravna. Opazi me s fotoaparatom ob očesu in reče otrokom: »Gospa bi vas rada fotografirala. Poskusite izgledati inteligentno, kar bo seveda zelo težko za marsikoga med vami.«
Ups! Ne vem, ali bi takšnole »zatiranje« v Sloveniji šlo skozi rešeto »otroku prijazne šole«, kajti ti otroci so učenci ene od avstralskih osnovnih šol in v Sovereign Hill so prišli na dvodnevni izlet. Kar 80.000 avstralskih osnovnošolcev pride sem vsako leto, da na ta način osvajajo zgodovino svoje države.
»To so revni otroci,« mi razloži učiteljica, ki je zdaj tudi fante posedla v šolske klopi, medtem ko dekleta v svojem kotu še vedno vezejo.
»Sedite vzravnano! Pazite na držo! Tom, ne koplji po nosu,« daje navodila in deli opazke. Njena pomočnica je bolj milega značaja in kateri od osemletnih deklic vendarle nameni tudi kak nasmešek. Nenadoma pa se pred vrati ljudske šole znajdejo trije fantje. Vsak ima v rokah leseno škatlo, v njej pa mizarsko orodje. »No, ste se pri krstarju vendarle naučili kaj pametnega,« jih že pri vratih nagovori učiteljica. Meni se zdi, da sem narobe razumela, toda ko nekaj metrov stran od šole opazim mizarsko delavnico in v njej možakarja, ki dela krsto, mi vzame sapo.
Lik krstarja je možakarju pisan na kožo. »Ste prišli zato, da vam brezplačno vzamem vaše mere,« me vpraša. Potem pove, da so bili pri njem res tisti otroci, ki so pač slabši v šoli in se morajo čim prej izučiti za katerega od poklicev – to, da so slabši v šoli, je seveda del igre. Otroci pa k sreči niso delali krste, pač pa je vsak naredil svoj čolniček.

Po svoj košček zlata
Ob vznožju mestnih uličic, kjer je tudi potok, stojijo številni platneni šotori, sem ter tja tudi kaka lesena uta. Prvi zlatokopi so si namreč svoja mizerna bivališča postavili kar na »delovnem mestu«. Zlato so kopali v rudnikih, Sovereign Hill je prepreden z rovi, ki si jih lahko tako ogledate. Pred skoraj vsakim šotorom je jašek, ki ima na površju nekakšno platneno lovilno jadro zraka - na ta način so poskrbeli za prezračevanje rudnika. Zlato pa so iskali tudi z izpiranjem. V potočku še vedno plavajo kovinski krožniki in brez zadrege si lahko privoščite lov na zaklad. Sem ter tja celo prisveti kaka zlata luskica.
Prav neverjetno, toda tudi gromozanski stroj, ki drobi nakopani rudniški material in še vedno skuša ločiti »zrno od plev«, deluje! Poganja ga para in zrak zapolnjuje tipičen zvok tistega časa. Koliko zlata se na koncu tega postopka še najde na izpiralnem platnu, pa ne vem. 
V Sovereign Hillu je odprt tudi hotel. Če se želite vživeti še v nočno življenje v času pred poldrugim stoletjem, lahko tam celo prespite!