Na Ajdno prek Valvasorjevega doma

Prosti čas | okt. '12

Ajdna (tudi Ajdna nad Potoki, 1046 m), drzni, zobati vrh, je skalni osamelec na južnem pobočju Stola v Karavankah. Izjemno razgledni vrh, tik pod njim na terasastem platoju pa so arheološke izkopanine prostrane starokrščanske naselbine.

Na Ajdni je bila v pozni antiki (okrog leta 476 n.š.), v času po razpadu rimskega imperija naselbina ajdov (ajd pomeni pogan, redko tudi velikan), ki je kot težko dostopna in naravno varovana višinska postojanka služila okoliškim prebivalcem, da so se umaknili pred migracijami germanskih in slovanskih plemen. Njihov življenjski prostor so zavzeli stari Slovani, ki so se pričeli v začetku 7. stoletja stalno naseljevati na tem prostoru.
O Ajdni je prvi pisal že Janez Vajkard Valvasor leta 1689. Med arheološkimi izkopavanji so našli ostanke 25 zgradb, nekaj grobov, med njimi tudi ostanke zgodnjekrščanske cerkve. V stavbi poleg cerkve so odkrili 11 staroselskih skeletnih grobov s številnimi drobnimi najdbami posode, orožja, nakita, orodja in drugih malih predmetov, ki jih hrani Gorenjski muzej Kranj. Del poznoantičnega naselja je zaščiten in urejen za obiskovalce.

Ajdi so bili veliki kakor gore, v bajkah in pripovedkah so običajno prikazani kot velikani, izjemoma kot palčki, vedno pa so pogani. Iz roda v rod so bili manjši in končno jih je človek iztrebil ne s svojo telesno močjo, temveč s pametjo.
Mlada Ajdinja je videla mlatiče, ki so na skednju mlatili pšenico. Pobrala je mlatiče in skedenj v predpasnik in vse skupaj odnesla babici, ki je pekla kruh in jo vprašala: »Našla sem te majhne spake, ki so se treskali s travo po glavi. So to morda tisti pametni palčki Ajdi, ki pridejo za nami?« Starka ni takoj odgovorila, temveč je dejala prestrašenim mlatičem, naj poizkusijo preobrniti hleb kruha, ki ga je pekla. Hleb je bil velik za sedem mlinskih kamnov in mlatiči mu niso bili kos. Vzeli so lesene droge in jih podtaknili pod hleb, pod droge pa so podstavili polena in pritisnili z vso silo na konce drogov in tako preobrnili hleb. Starka je ukazala mladi Ajdinji, naj odnese skedenj in mlatiče nazaj, kjer jih je našla, rekoč: »To je že zarod palčkov, moči sicer nimajo, a toliko več pameti.«

Proti Valvasorjevemu domu
Izhodišče za današnji izlet je urejeno parkirišče ob jezeru Završnica nad Žirovnico, do katerega se pripeljemo, če zapustimo avtocesto Ljubljana – Jesenice na izvozu za Bled (ali obratno) in sledimo cesti v smeri Žirovnice in Jesenic. Z lokalne ceste zapeljemo na drugem odcepu (prvi je Žirovnica) ostro desno in takoj za njim levo na cesto za Završnico do parkirišča. Če se pripeljemo z Jesenic zavijemo levo na cesto, tik preden pridemo do odcepa za Žirovnico.
Po dolini Završnice teče istoimenski potok in se izliva v umetno zajezeno jezero, ki je bilo urejeno leta 1914 za potrebe zbiranja vode za hidroelektrarno Završnica.

S parkirišča gremo nekaj deset metrov nazaj po cesti, po kateri smo se pripeljali in zavijemo desno na cesto, ki pelje do Valvasorjevega doma pod Stolom. Po približno 500 metrih nas kažipot usmeri levo prek dveh potočkov in nadaljujemo naravnost v gozd (ne desno prek travnika) in po gozdni cesti navzgor. Naprej sledimo markacijam in kažipotom vse do Valvasorjevega doma, katerega dosežemo v uri in pol. Ob označeni poti je vzporedno več bližnjic, ki pa se jih ne poslužujmo, ker so drsne.

Valvasorjev dom leži na višini 1180 metrov nad morjem pod plečatim Stolom, dvoglava zaobljena gora je najvišji vrh Karavank.
Dom je skozi zgodovino doživel prenekatero spremembo. Iz prvotnega rudarskega poslopja je leta 1883 prešel v avstrijsko-nemško last, v katerem je bila postojanka z imenom Valvasorschutzhaus. Ob koncu prve svetovne vojne je prišel pod okrilje Slovenije, ki so ga poimenovali Valvasorjeva koča. Leta 1939 zgrajen nov dom je med drugo svetovno vojno pogorel. Nov dom, ki je bil odprt leta 1954, so zgradili radovljiški planinci, ki z njim upravljajo tudi danes.
Po počitku v domu, se odpravimo v smeri Ajdne. Pot se prične levo za domom, ki potone v gozd in se rahlo spušča vse do sedla med Malo Ajdno in Ajdno. Po slabi polurni hoji dosežemo cesto, ki jo prečkamo in zavijemo desno in nato levo strmo navzdol do sedelca. Tu nas kažipoti opozorijo na nevarnost poti. Prva pelje naravnost ob jeklenicah na vrh, druga, ki zavije malo desno, pa po jugozahodnem pobočju do vrha in je lažja.
Po ogledu ostankov davnine sestopimo po poti vzpona do ceste. Tu zavijemo desno navzdol. Po cesti hodimo približno pol ure, ko dosežemo razpotje oziroma pot, po kateri smo se vzpenjali do Valvasorjevega doma. Tu zavijemo desno in se spuščamo vse do izhodišča.
Na Ajdno lahko pridemo tudi po krajši poti (v eni uri), če se na vrh odpravimo iz vasi Potoki, ki leži ob stari cesti med Žirovnico in Jesenicami. Avto lahko pustimo na desni strani ceste, takoj po tabli za konec vasi v smeri Jesenic. Pot nas pelje prek železniške proge v vas in nato desno skozi vas do potoka, ki ga prečimo. Tu zavijemo levo v hrib do prvih oznak za Ajdno, ki jim sledimo vse do vrha.

Zanimivosti v bližini …
Do Vrbe se pripeljemo po regionalni cesti v smeri za Jesenice oziroma v smeri Radovljice in si ogledamo rojstno hišo Franceta Prešerna, kjer se je rodil tudi ljubljanski nadškof Anton Vovk, pesnikov pranečak. Vas je znana tudi po cerkvi sv. Marka, ki stoji na gričku nad Prešernovo domačijo in ima sledove prvotne romanske zasnove. V vasi stoji starodavna lipa, ki jo je obkrožalo 16 kamnov (za vsako kmetijo en kamen); zdaj jih je pol manj. Ob kamnih so se ob večerih in na praznike zbrali gospodarji kmetij in razpravljali o aktualnih zadevah tistih časov.

Bled spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 504 metre, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine.  Jezero je dolgo dobra 2 kilometra in široko od pol do 1 kilometra. Blizu jezera je termalni vrelec, zajet v pokritih bazenih hotela Toplice.
Blejski otok naj bi bil poseljen že v mlajši kameni dobi, vendar le kot začasna ribiška postojanka. Znaki prvih stavb segajo v 7. stoletje pr.n.št., temelji prvega svetišča pa so iz 8. stoletja, ko so na otoku postavili cerkvico posvečeno Marijinemu rojstvu. Cerkev je bila kasneje večkrat prenovljena, leta 1511 zaradi potresa, ki jo je skoraj povsem uničil. V 17. stoletju so na otoku zgradili znamenito kamnito stopnišče z 99 stopnicami in kapelico Matere Božje. Otok je znan tudi po zvonu, ki izpolni obiskovalcu, če nanj pozvoni, vse želje.

Blejski grad je zgrajen na strmi pečini, 139 metrov nad jezerom. Leta 1004 je nemški cesar Henrik II. podaril posestvo z gradom vred briksenski škofiji, ki ga je nato upravljala več stoletij. V 14. stoletju so škofje posest izročili v zakup Konradu von Kreighu. Rodbina jo je imela v lasti 200 let. Zaradi slabega ravnanja so se kmetje in tlačani leta 1515 uprli in sodelovali v slovenskem kmečkem uporu. Pozneje je posestvo vzel v zakup baron Auersperg; za njim so se zvrstili še številni upravljavci. Zadnji je grad odkupil hotelir Ivan Kenda; s preureditvijo se je močno zadolžil, zato je grad zasegla banka. Posest je nato prevzela Dravska banovina. Leta 1947 je požar uničil precejšnji del gradu, pet let kasneje so ga pričeli obnavljati po načrtih arhitekta Toneta Bitenca.