Iz svetovalnice november 2012
Smrt in žalovanje pri otrocih
Da bi poiskala pomoč za svojo 10-letno vnukinjo, je na svetovanje prišla zaskrbljena naročnica. V prometni nesreči pred pol leta je namreč vnukinja izgubila oba starša. Sprva je kazalo, da je izgubo dokaj dobro prenesla, kazala je pogum in odpornost, zdaj pa ima pogoste glavobole in bolečine v trebuhu, pa tudi težave z vedenjem v šoli in doma. Babica je prepričana, da so vnukinjine težave povezane z zakasnelim žalovanjem, vendar ne ve, kako ravnati, da bi ji olajšati trpljenje.
Žalovanje je boleč čustven odgovor posameznika na izgubo. Proces žalovanja vključuje sprejemanje izgube in njeno umestitev v nadaljnje življenje, pravzaprav predelavo izgube in prilagoditev nanjo. S smrtjo se prej ali slej sreča vsak od nas in pred njo ne moremo obvarovati svojih otrok. Smrt prinaša občutek nemoči in žalosti, zato se o njej težko pogovarjamo in neradi razmišljamo. Skrb za žalovanju otrok je izredno pomembna. Otrok, ki se ni soočil z žalovanjem, v svojem odraslem življenju pogosto izkusi depresijo in nezmožnost razvijanja kakovostnih medsebojnih odnosov, kar je posledica izgube v otroštvu. Med različnimi izgubami, ki lahko doletijo otroke, je zagotovo najbolj travmatična in boleča prav nenadna izguba staršev.
Razumevanje smrti se s starostjo otrok spreminja. Ko govorimo z njimi o smrti, moramo upoštevati otrokovo raven razumevanja in temu prilagoditi svojo razlago. V starosti, ki jo je dosegla vnukinja, otroci že dosežejo stopnjo konkretno logičnega mišljenja in razumejo, da je smrt nekaj dokončnega, ne povežejo pa še, da je to nekaj, kar se bo nekoč zgodilo tudi njim. Takšno razumevanje univerzalnosti smrti dosežejo otroci od 12. leta naprej.
Za otroka je smrt sprva le beseda. Njen pomen dojame šele takrat, ko jo poveže z določenim dejstvom. Ko otrok začne spraševati o smrti, se tej temi ne smemo izogibati, pač pa moramo biti vedno na voljo za pogovor. Ob pogovoru ne pozabimo otroku izkazati našo naklonjenost, odkritost in resnicoljubnost. Opazujmo ga in stojmo mu ob strani in ne silimo vanj takrat, ko se o tem ne želi pogovarjati. Naj ve, da ga podpirate in da mu želite dobro. Predlagate mu lahko katerega od načinov, ki mu bodo pomagali žalovati: urediti poseben album slik, posaditi cvetlični grm v spomin na pokojnika, na dan izgube vsako leto prižgati svečo, napisati pesem ali zgodbo in jo posvetiti umrlemu … Vprašajte otroka, kaj bi mu pomagalo, in vztrajajte z njim na tej boleči poti.
