Papig in sprijencev ni nikoli sram
Zakaj je nekatere ljudi sram in zakaj nekaterih nikoli ni? Ste se kdaj vprašali, kako da se nekdo hladnokrvno postavlja s ponarejeno diplomo, s prepisanim magisterijem ali kupljenim maturitetnim spričevalom, medtem ko bi se drugi od sramu pogreznil v tla, če bi karkoli prigoljufal? Ali pa, kako da nekateri izmed zloglasnih slovenskih megalomanov brez sramu izkoristijo prav vse možnosti, da iz svojega položaja gmotno iztisnejo, kar se da, ne da bi se menili za desetine, stotine ali celo za tisoče ljudi, ki zaradi njihovega početja ostanejo brez kruha zase in za svoje družine, medtem ko bi kdo drug v njihovi koži umrl od sramu!
Francoski psiholog Boris Cyrulnik v knjigi Sram, prevedena je tudi v slovenščino, govori o občutkih sramu in o vprašanju, kako se jim iztrgati, kako »ne umreti od sramu«. Ste kdaj doživeli na svoji koži ali bili priča ravnodušnosti ob krivicah ali, še huje, obsojanju tistega, ki je skušal poravnati krivico? Nekaj podobnega je doživel njegov prijatelj, ko ga je na ulici napadel suhljat mladenič in mu ukradel denarnico. Okradeni je bil močan mož, stekel za tatom, ga ulovil in premikastil. Okoli njiju se je zbrala množica in mrmraje obsojala okradenega, češ, kako se lahko znaša nad šibkejšim od sebe. Še pred desetletjem ali dvema bi mu ploskali. Pogled na to, kaj je častno, se očitno spreminja.
Ni sramu, kadar ni pogleda drugega
Ste se kdaj vprašali, zakaj žrtve molčijo, čeprav se želijo izpovedati? Žrtve nasilja, incesta, genocida, žrtve povojnih pobojev pri nas, mobiliziranci v nemško vojsko … »Če hočete vedeti, zakaj nisem nič povedal, se pozanimajte, kaj me je prisililo k molku. Soustvarile so ga okoliščine dogodka in odzivi okolja nanj. Ne boste mi verjeli, če vam povem, kaj se mi je zgodilo, smejali se mi boste, postavili se boste na napadalčevo stan, mi postavljali nespodobna vprašanja ali pa se vam bom zasmilil, kar je še huje. Kakorkoli se že boste odzvali, mi bo pod vašim pogledom hudo, če samo črhnem.« To je začetek Cyrulnikovega knjižnega odgovora na izvor sramu.
Sramujoči obmolkne, da bi se obvaroval. Neizpoved skoraj zmeraj razkriva, da nima podpore. Njegov sram pa začini odnos z grenkobo, nelagodjem. Sram zagreni celo vsakdanja dejanja: »Sram me je iti k frizerju.« pomeni: »Sram me je, da bi se ukvarjali z menoj. Tega si ne zaslužim.« Sramujoči si želi navezati stik, spregovoriti, vendar ne more odpreti ust, tako zelo se boji pogleda drugih. Molči tudi zaradi občutka krivde, da bi še drugega pahnil v svojo nesrečo, če bi spregovoril.
V našem novem kontekstu pospešene globalizacije, ki omogoča primerjanje, je še več možnosti, da občutimo sram. Pomanjkanje občutimo še bolj živo. Kadar smo vsi revni, se manj zavedamo revščine. Kadar pa imamo možnost, da damo na eno stran tehtnice svoj negotovi in žalostni položaj, na drugo pa sosedovo blaginjo, občutimo krivičnost in ponižanje. Krivičnost je manj nevarna, ker omogoča ogorčenje in protestiranje, medtem ko ponižanje sili k samoizbrisanju, sili v umik, v sramovanje, ne v boj … vse do čustvene eksplozije, ki preseneti vse. Ogorčenje je izbruh dostojanstva, medtem ko nas ponižanje izbriše iz socialnih odnosov.
Iz sramu v ponos
Sčasoma, ko se staramo, razumemo pretekle dogodke in nekdanji sram se lahko sprevrže v ponos, ko se spremeni pogled, še piše Cyrulnik v svoji pretresljivi analizi sramu skozi čas. Mala hčerkica italijanskega orožnika, ki se je pomočil v hlače od groze, da bi moral na ukaz streljati v stavkajoče delavce (leta 1920) in je moral zato pobegniti iz domovine, se je sramovala očeta, ki si je na tak način uničil kariero. A ko je kasneje postala zgodovinarka, se je zavedla, da je bilo očetova reakcija normalen odziv moralnega človeka v nenormalnem času. Njen oče ni mogel ravnati drugače, umrl bi od sramu, če bi bil streljal na nedolžne ljudi. Njen sram se je spremenil v ponos.
Ko sem bila majhna, me je bilo v šoli sram priznati, da je moj oče »samo« kmet. Biti kmet je imelo takrat slabšalni prizvok. Nisem razumela, zakaj oče po vojni ni sprejel položaja direktorja posestva in je ostal kmet, čeprav je bil izobražen in so drugi hodili k njemu po nasvete. Kasneje nam je razložil, da se je tako odločil, ker se pozna: ne bi mogel držati jezika za zobmi ob krivicah in neumnostih, ki so se godile, in bi zagotovo končal v zaporu. Imel pa je tri majhne otroke in si tega ni mogel privoščiti. Zdaj me je sram, da me je bilo takrat sram.
Sram in njegova senca molk
Vsak človek v življenju kdaj občuti sram. Droben sram, nujen za medsebojno sožitje, je dokaz dobrega biološkega dozorevanja in dobrega razvoja relacijskih sposobnosti. Velik sram pa razkriva pretirano občutljivost, ki je blizu strahu, nagnjenje k razosebljenju, da bi dali prostor drugemu. Pomanjkanje sramu pa priča o ustavljenem razvoju in o nesposobnosti predstavljati si še kak drug svet mimo svojega.
Velik sram pa je eno najbolj uničujočih čustev. Če naj se samega sebe sramujem, moram drugega postaviti nad sebe in od njega pričakovati, da me bo cenil. Pripisati mu moram, da misli, da sem manjvreden, ta misel pa mi zbudi sram. Sramujoči se ne ve, da drugi nima pojma o vsem tem ali da ga morebiti celo ceni. Trpi zaradi razdejane podobe, ki si jo sam ustvarja. Sramu ne izzove poraz, pač pa občutek poraza, in to ni eno in isto. Lahko nam spodleti, pa nas ni nič sram – počutimo se odrešeni: ni nam več treba v strah zbujajočo pustolovščino. Nasprotno pa nam lahko po tisočerih uspehih spodleti tik pod vrhom in se počutimo kot zadnja smet, ker nismo segli najviše.
Medtem ko se o jezi, žalosti in drugih negativnih čustvih pogovarjamo z bližnjimi, se o sramu nikoli ne. Sram je od vseh čustev najmanj sprejemljiv in tisto, česar se sramujemo, potlačimo. Navzven kažemo samo tisto svojo plat, ki je za druge sprejemljiva. O skriti strani, ki se je sramujemo, lahko spregovorimo šele, ko se ne počutimo več prezirane. Da pa se to zgodi, se mora spremeniti kultura okolja, poudarja Cyrulnik. Ni res, da čas celi rane, pravi. Celi jih le, če se spremeni okolje. Preden se spremeni kultura okolja, ima sramujoči se še en izhod: namesto o sebi se lahko izpove prek svojega glasnika, v tretji osebi, v ustvarjalnem delu. To možnost so uporabili številni umetniki, tudi Boris Cyrulnik, ki je v prvi osebi spregovoril šele pri štiriinšestdesetih v knjižici Spominjam se, najtanjši od njegovih več kot dvajsetih knjig.
Je res mogoče umreti od sramu? Znanost je dokazala, da osama povzroča možgansko atrofijo, ker spreminja hormonsko izločanje. Sram pa z molkom zapira sramujočega se v osamo, razjeda njegovo notranjost in skali odnos z drugimi, pravi Cyrulnik, ki se bralcem v svojo knjigo podpiše s stavkom: »Ne umrite od sramu!«
Sram vodi v podrejanje
Za Slovence je razmislek o sramu koristen, ker je poleg krivde in skrivanja glave v pesek zelo naša značilnost. Zaradi sramu na eni in brezsramnosti na drugi strani ne govorimo o preteklosti ali pa le stežka, kažemo samo lepo, sprejemljivo plat, o grdi pa molčimo ali si jo celo prikrivamo. Zato ni prišlo do razčiščenja povojnih zločinov in lustracije. Neizpovedano deluje podtalno naprej in kvarno vpliva na našo sedanjost in prihodnost. Za Slovence je pomembno sporočilo, da se mora spremeniti okolje, kultura okolja, da bi o sramotnih rečeh lahko spregovorili na glas.
Prav tako je pomembno vedeti, da nas prav sram vodi v papagajstvo, podrejanje brez razmišljanja. Sram je namreč orožje konformizma. Sili nas, da postanemo nenormalno normalni, da posnemamo druge v želji, da bi bili takšni kot vsi, da se podrejamo družbenim pravilom, diktatorjem, se odpovemo svoji osebnosti, individualnemu razmišljanju, svobodi. Take ljudi, normopate, kakor jim pravi Cyrulnik, hierarhično strukturirana družba potrebuje za svoj obstoj. Nadzoruje jih s sramom preko javnega mnenja. Diktature temeljijo na ubogljivih posameznikih, ki jim je odvzeta odgovornost in so sposobni izpeljati vsakršno grdobijo, ne da bi jih bilo sram. Papig in sprijencev nikoli ni sram, pravi Cyulnik. Posameznik, ki uboga avtoriteto, nori zakon ali seksualni nagon, se počuti kot navadno kolesce v sistemu. To se dogaja v vojnah. Ko pomislimo: »Vse si lahko dovolim«, ni več ne zavor ne empatije. Zakon obstaja le znotraj skupine, drugi v resnici niso človeška bitja.
Borisa Cyrulnika (1937), francoskega zdravnika in pisatelja, profesorja humane etologije na univerzi v Toulonu, je v poklic psihiatra usmerilo dejstvo, da je ostal živ med kalvarijo druge svetovne vojne. Je avtor številnih poljudno-znanstvenih knjig s področja psihologije, ki so uspešnice v njegovi domovini in tujini: Čudovita nesreča, Mali grdi rački, Govoriti o ljubezni na robu prepada, Meso in duša, Avtobiografija strašila, Šepet fantomov, Rojstvo smisla in drugih. V svojih delih nam Cyrulnik dopoveduje, da ni nujno, da nam uničujoči dogodek v otroštvu neizogibno uniči življenje. Od nas je odvisno, ali bomo to dopustili ali ne.
