Pikantno je zdravo
Po naših mestih se kot gobe po dežju množijo kitajske, japonske, mehiške, ruske, španske, indijske, tajske in še kakšne restavracije, kjer postrežejo z bolj ali manj pekočimi specialitetami. Marsikdo med starejšimi se jih prav zaradi tega izogiba. Pa je v pikantnih živilih res toliko zdravega, da jih je dobro uživati?
Pikantno je res zdravo! Že vidim, kako se ob tem mnogi zgražate in pravite, ''samo ne za moj želodec''. Začimbe izboljšajo okus in aromo jedem, toda na Daljnem vzhodu pekoče začimbe že od nekdaj uporabljajo tudi kot zdravila. Stara indijska modrost pravi, da s česnom in čebulo pozdravimo nekatere duševne bolezni. Ker vstopajo v proces presnove, so s stališča uporabe teh snovi v telesu to tudi živila in ne le začimbe. So močni antioksidanti in varujejo naše celice. Začimbe so tudi živila ostrega, pekočega okusa, kot so čebula, por, česen, drobnjak, ostra paprika, čili, ingver, hren, gorčica, črni in rdeči poper ter črna redkev, bazilika, cimet, klinčki, kumina, origano, poprova meta, rožmarin in timijan. Poleg pekočih poznamo še grenke, trpke in sladke, slane ter kisle začimbe, ki jih prav tako ne bi smeli zanemariti v naši kuhinji.
Zgolj začimbe ali še kaj več?
Čebulo človeštvo dokazano uporablja že vsaj pet tisoč let. Čebula iz tal počrpa cink, ki je nujen za pravilen potek encimskih procesov v telesu ter za možgane, vezivna tkiva in za pravilno delovanje hormonov. Poleg cinka je čebula prava tovarna alicina. To je žveplena snov, pomembna za izločanje sluzi (sinusi in dihala), za čiščenje očesnih veznic in za splošno prečiščevanje telesa. Druga žveplena snov v čebuli so tiosulfinati za zdravljenje astme. V veliko pomoč so tudi druge žveplaste spojine v čebuli, znanih jih je že več kot sto. V rdeče in vijoličasto obarvani čebuli so še flavonoidne snovi, zlasti kvercetin, ki krepi srce in ožilje, preprečuje poapnenje žil, zvišuje dober holesterol HDL in razmaščuje kri. Vedeti moramo, da ima čebula tudi inzulinu podoben rastlinski hormon, zato bi jo morali uživati sladkorni bolniki. Spodbuja izločanje vode, deluje razkuževalno in pomaga ledvicam. V čebuli so tudi nekateri vitamini, posebno vitamin B1, ki skrbi za normalno delovanje živčevja.
Podobno zdravilen je tudi česen. Ko ga stremo, se sprostijo spojine z žveplom: alilcistein in aliin ter iz njiju nastane alicin, ki deluje antibiotično, podobno kot penicilin. Miligram alicina učinkuje enako kot 10 mikrogramov penicilina, vendar brez stranskih učinkov in podpira zdravo okolje v črevesju. Alicin v telesu deluje na širok spekter mikroorganizmov kot bakteriostatik. Vse povedano velja le za svež sok česna, ki pa ga ni mogoče uskladiščiti. Česen je koristen v vsem telesu, in to od prebavil, dihal, jeter do srca in ožilja. Deluje diuretično in proti črevesnim zajedavcem. Iz alicina nastaja ajoen, ki deluje kot acetilsalicilna kislina, kot aspirin. Preprečuje strjevanje krvi in jo redči, znižuje vsebnost nevarnega holesterola LDL in krvni tlak, odstranjuje strupe, saj se nanj vežejo težke kovine. Česen je priporočljiv pri kandidazi, pri Candidi Albicans. Podobne lastnosti imata tudi por in drobnjak, saj vsebujeta alicin in vitamine A, B in C. Podobno kot velja za čebulo, velja tudi za por, da je mogoče z njim blažiti ali zdraviti protin, pike žuželk in revmatske težave. Drobnjak pa preprečuje vetrove.
Hren sodi med ognjevite rastline z žveplenimi snovmi, ki čistijo sluznice. Zaradi burnega delovanja ne smemo pretiravati, saj bi dosegli nasproten učinek in razdražili že očiščeno sluznico. Hren sodeluje v procesu prebave in presnove in ga je primerno uživati ob mastni mesni hrani, saj pospešuje delovanje žolčnika in prebavo maščob. Poleg glukozinolatov vsebuje minerale in ostra gorčična olja. Ima tudi visoko koncentracijo vitamina C, celo večjo kot grenivka, pomaranča ali kivi, ter vitamine skupine B in kalij. Zaradi bencil-izotiocianata ima tudi izredno antibiotično moč.
Paprik je več vrst, in to od sladkih, blago pekočih do ostrih in zelo ostrih, ki jemljejo dih. Na splošno velja: čim bolj so ostre, bolj kot žgejo, bolj so koristne. Ostre paprike delujejo hitro, prodirajo v telo in izločajo strupene snovi in telesne izločke skozi kožo in vse telesne odprtine. Skupni imenovalec pozitivnih lastnosti paprik je, da izboljšujejo pravilno delovanje srca, popravljajo ožilje in preprečujejo nastanek raka. Sodijo med karotenoidne snovi, vendar vsebujejo tudi flavonoidne snovi ter vitamine C, skupine B in E. Bogate so tudi z rudninami - s kalcijem, z magnezijem, železom, bakrom, s silicijem in fluorjem. Ker omogočajo nastajanje endorfinov, blažijo bolečine ob migreni ter dajejo občutek ugodja in sreče. Ostre paprike odvajajo vodo iz telesa, čistijo sečne poti, vplivajo na izkašljevanje, bistveno okrepijo prebavo maščob in vplivajo na izgorevanje zalog telesnih maščob.
