»Najraje vrtnarim«
»V preteklost se ne vračam, o prihodnosti ne sanjarim. Živim za danes,« pravi 59-letna Alenka Kariž iz Komna. Čeprav ima polno pokojnino, je to samo 653 evrov. »Ne moreš imeti visoke pokojnine, če si imel vedno nizko plačo,« pove in doda, da bi težko preživela, če ne bi živela na deželi in če ne bi tudi sama kaj pridelala na svojem vrtu.
Po poklicu je tekstilni tehnik in vso delovno dobo je bila povezana s tekstilom: delala je različnih v tekstilnih tovarnah ali pa je prodajala oblačila. Upokojila se je 1. decembra 2010, ko je imela 37 let in 3 mesece delovne dobe. »Še dobro, da sem imela službo do upokojitve, saj tekstilne tovarne, ki so bile nekoč ponos naše industrije, propadajo kot po tekočem traku,« doda.
Alenka z odraslima sinovoma živi v hiši svojih pokojnih staršev, ki sta jo z možem z velikim odrekanjem dogradila leta 1969. »Sinova, kot večina zdajšnje mlade generacije delata le občasno, zato si plačujeta le zdravstveno zavarovanje, pokojninskega pa ne, ker ne zaslužita toliko, da bi ga lahko. Poleg tega sta, kot večina mladih v Evropi, prepričana, da bosta tako ali tako morala delati do smrti.«
Ko se je poročila, je deset let živela v Sežani. Po ločitvi je s sinovoma znova odšla v Komen. »Še sreča, da sem prišla nazaj v domače gnezdo, saj je mama kmalu zbolela za rakom in sem jo ves čas bolezni negovala, prav tako sem do smrti skrbela za očeta, ki je bil srčni bolnik in je umrl petnajst let po mami.«
Ni ji bilo težko skrbeti za njiju, saj ju je imela iskreno rada. »Ker sem edinka, tudi ni bilo drugih, ki bi mi pomagali pri skrbi za starše.« Še danes ju pogreša, zato pogosto obišče kakega starejšega sokrajana, poklepeta z njim, mu skoči v trgovino ali lekarno, če nima avta, ga pelje tudi k zdravniku. »Kdor pomaga drugim, bo tudi sam deležen pomoči, če jo bo potreboval,« je prepričana Alenka. Ker je bil oče srčni bolnik, je začela, ne da bi vedela kdaj, delati v Društvu Dren, ki osvešča zdrave, predvsem pa tiste, ki imajo bolno srce in ožilje, da živijo čim bolj zdravo. »Da se gibljejo, da ne kadijo in da zdravo jedo,« poudari.
Dejavna je tudi v zvezi borcev. Zelo se razburi, ko sliši koga slabo govoriti o partizanih. »Primorska brez narodnoosvobodilne vojske ne bila priključena Sloveniji. Osvobodili so jo partizani!«
Če bi imela več denarja, bi tudi veliko potovala. Zelo jo zanima, kako živijo ljudje v daljnih krajih. »Zelo pa me motijo razlike med revnimi in bogatimi. Na tujem in še najbolj doma.« Prepričana je, da na pošten način nihče v naši državi ne more v enem letu zgraditi vile z bazenom, kupiti luksuznega avtomobila, jahte ali celo letala! »Najbolj sem jezna, da ti ljudje leta ne plačujejo prispevkov zaposlenim, dajejo jim mizerne plače, lažejo, kradejo, jemljejo posojila, ki jih nikoli ne bodo vrnili,« je ogorčena. Policija, tožilci in sodniki pa lovijo le kurje tatove.
»Slovenija me je zelo razočarala. Namesto da bi pozaprli barabe in barabine ter jim zaplenili vse premoženje, ki ga niso dobili na pošten način, država varčuje na rovaš upokojencev, javnih uslužbencev …«
Ve, da ne more zamenjati predsednika vlade, čeprav bi ga z veseljem, zato pa lahko pomaga sosedi. Veseli jo tudi, da so se začeli ljudje spet družiti. »Krizo je morda laže premagati, če držimo skupaj in si pomagamo! In naj je še tako hudo, vedno se najde kaj dobrega, čeprav le kapljica medu.« Najbolj uživa na vrtu. Vse pridela, tudi krompir, tako da lačna ne bo. Ker hoče v miru živeti, ne posluša več radijskih, ne televizijskih poročil, ne bere dnevnega časopisja. Raje gre v naravo, na klepet k prijateljici, v knjižnico po kako dobro knjigo, rešuje križanke, pa sudoku. Leta 1996 je šla tudi v tečaj računalništva, tako da zdaj kdaj pa kdaj tudi pogleda v to čudežno škatlo in napiše kako elektronsko sporočilo.
Za konec še pove, da je tudi sama okusila brezposelnost. Pa ni vrgla puške v koruzo. Z Erno Stantič, ki je bila tudi nedolžna žrtev stečaja, sta se poglobili v svoj domači kraj in napisali knjigo Zgodovino Komna, v kateri sta opisali običaje in navade njunih prednikov ob različnih praznikih.
