Ni dobro, da se človek preveč žene

Zgodbe | okt. '12

Križna Gora nad Škofjo Loko je priljubljena točka pohodnikov, ki sem gor prihajajo z vseh strani: iz loške, kranjske in selške. Z ljubko cerkvico na vrhu privlači že iz doline, ko pa prideš na vrh, se ti odpre čudovit razgled. Prav takega imata iz svoje hiše Janko Košir in njegova žena.

Zelo lep pogled je večerni pogled na brniško letališče, ko se prižgejo luči na vzletni stezi in lahko opazuješ letala, ko vzletajo in pristajajo. »Včasih bi kdo zaradi tega pogleda najraje kar ostal pri naju,« pove gospodar.
Janko že 86 let živi na tej prelepi točki. Do nedavnega je še redno, vsak dan po šest, sedem, včasih tudi po osem ur preživel v svoji mizarski delavnici. Je namreč mizar samouk. Najraje se je loteval stvari, ki jih je naredil prvič in je izdelava zahtevnejša. Izdeloval pa je stole, skrinje, stojala za rože in podobno. Nekoč je v neki avstrijski gostilni videl vrtljiv lesen krožnik, in takega je potem naredil tudi sam. Tudi hišo, v kateri živita z ženo, je v celoti zgradil sam, in to od temeljev do strehe. Prav tako hlev in delavnico v bližini. Torej je tudi zidar? Ne samo to, skoraj ni dela, da se ga ne bi lotil in ga ne bi dobro opravil, se mu še po toliko letih čudi žena. V hiši je sam naredil vse lesene obloge, vzidal kmečko peč, položil ploščice in še in še. Izdeloval je celo kmečke stroje, denimo mlatilnico za žito. »Ravno začel sem jo sestavljati, vse sem si že organiziral, pa so nehali sejati žito. A ko so žito spet začeli sejati, so prišli kombajni in moja naprava ni več nič pomenila.«
Najraje je delal z lesom. Takrat je pozabil na čas in na to, da je treba tudi jesti. Koliko dela pa je na primer s takole kmečko skrinjo? »Približno sto ur. Zelo veliko časa mi je vzela izdelava okovja. Najtežje je bilo dobiti ključavnico s ključem. Zato sem se naučil tudi to izdelati sam. Ključavnice so se pravzaprav dobile, vendar brez ključev, zato jo je bilo treba povsem razdreti in ugotoviti, kako izdelati pravi ključ zanjo.« Po skrinje so potem prihajali kupci iz vse Slovenije.
Janko Košir je bil nekaj let zaposlen v škofjeloški Jelovici, potem pa je začel delati »na svoje«, a so ga preveč obdavčili. Ko se je sestra preselila v Avstrijo, je začel tam zidati in je le ob sobotah prihajal domov. Dela je bilo več kot preveč. Pravzaprav zdaj ugotavlja, da sta oba z ženo preveč delala. »Nekoč nisva razmišljala drugega kot to, kaj bi še naredila, ustvarila, kaj bi še imela. Če človek preveč dela in hoče preveč imeti, če se preveč žene, ni nikoli dobro. Bolje je, če si včasih malce len. Da sebi tudi kaj privoščiš. Sam, denimo, nikoli  nisem šel na morje.« A tako je pač bilo. Doma, na kmetiji, so ga naučili delati.

Čebelar od mladih nog
Že kot otrok je zelo rad zahajal k sosedu Lojzetu, ki je imel čebele. Kadarkoli se je pokazala priložnost, je stekel do njega, samo da je bil lahko pri čebelah. »Ko sem pri dvanajstih letih moral kositi, sem ob nekem grmu opazil roj čebel. Prosil sem očeta, da bi šel Lojzeta, ki bi jih ometel. Ni me pustil, dokler nisem vsega pokosil. K sreči je tudi roj počakal. To je bil potem moj prvi panj čebel. Očeta je to moje ukvarjanje s čebelami jezilo in govoril mi je, da se bom preveč polenil, če bom čebelar.«
Janko čebelari že polnih 74 let in tako je najstarejši med 120 člani čebelarskega društva v Škofji Loki. Ves ta čas je bil med čebelami, le med drugo svetovno vojno so mu jih uničili. Novembra leta 1944 so namreč Nemci požgali vas. Spominja se, da so nekoč, v Stari Jugoslaviji, čebelarji dobili sladkor še ceneje kot po polovični ceni. Tako je bila cena medu na trgu enaka ceni sladkorja. Tudi v socializmu so ga ljudje dobili skoraj zastonj. »Zdaj, ko smo v tem krasnem kapitalizmu, pa moramo plačati polno ceno. Zato je med tudi tako drag.« Po vrhu vsega pa je bila letos tudi letina izjemno slaba. »Tako slabe že leta ne pomnimo«, pove. 
Janko in njegova žena sta vsa leta živela sama. Dva otroka sta jima namreč umrla že pri porodu. Zdaj bi si želela, da bi k njima prišel kdo, ki bi poskrbel zanju, ko tega sama ne bosta več mogla.
»Najpomembnejše je zdravje,« ugotavlja Janko. Sam je bil dvakrat tako bolan, da ga verjetno ne bi bilo več, če se ne bi zdravnika dr. Debeljak in dr. Leskovarjeva posebej zavzela zanj. Obema je neskončno hvaležen. Z ženo pa sta zadovoljna, da imata oba pokojnino in da krize pravzaprav ne občutita. Čas si krajšata tudi z branjem Vzajemnosti, ki jo imata naročeno že dolga leta.