Priča časa, za katerega pravi, da ga ni
Ko se v nekoliko meglenem septembrskem dopoldnevu izkrcamo na Golem otoku, se obiskovalcem najprej zazdi, da smo prišli na vojno prizorišče. Za nami morje, pred nami na obali podrte in porušene zgradbe, levo in desno belo kamenje in skrivenčeni borovci. Z Radovanom Hrastom, našim enainosemdesetletnim vodičem, ki je tukaj pred več kot pol stoletja skoraj tri leta prebil kot »zapornik številka 2«, se podamo na skoraj triurni pohod po otoku, po zemlji, kjer se je ustavil čas.
Iz ust enega prvih kaznjencev na Golem otoku, ki je bil na tem otoku groze, nečloveškega mučenja, poniževanja in razčlovečenja tudi povratnik, tako imenovani dvomotorec, ki so ga obravnavali posebej kruto in ponižujoče, doživimo zgodovinsko učno uro.
Kaj žene človeka, ki je kot mladenič na pragu življenja doživel tako hude stvari, da se vedno znova vrača na kraj največjega ponižanja in krutosti, se sprašujemo.
In še: kako je mogoče, ga nekdanji zapornik pripoveduje svojo zgodbo vedno znova in znova, vendar brez obtoževanja, brez jeze, zagrenjenosti ali maščevalnosti? »Treba je odpustiti, da lahko preživiš in živiš naprej,« pove. Ne pozabiti, pač pa odpustiti, ne tiščati v sebi in ne glodati sam sebe zaradi stvari, ki so se ti zgodile.
Prva aretacija
V času po drugi svetovni vojni si je Sovjetska zveza hotela podrediti vse države vzhodnega bloka, a je tedanje jugoslovansko vodstvo reklo ne! Tako se je leta 1948 zgodil informbiro in dokončno zaostril odnose med državama. Rado Hrast je bil tedaj dijak pomorske šole na Reki. Rodil se je leta 1931 v učiteljski družini v Bukovščici v Selški dolini. Njegova prva šolska leta je prekinila vojna, njihov dom pa je postal zbirališče partizanov in aktivistov. Rado je spomladi 1944 postal eden najmlajših gorenjskih partizanov. Po vojni je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani in sodeloval v mladinskih delovnih brigadah, ker pa ga je zelo privlačilo morje, se je odločil, da bo šolanje nadaljeval na pomorski šoli - po spletu okoliščin najprej v Dubrovniku, v drugi letnik pa se je že vpisal na Reko, kjer pa se je zanj začel »čas, ki ga ni.« O tem je pisal v svoji prvi knjigi z naslovom Čas, ki ga ni in v dopolnjeni izdaji z naslovom Viharnik na razpotjih časa, ki je izšla lani, ob njegovi osemdesetletnici.
Mladi študentje so takrat seveda razpravljali tudi o političnih temah in bili kot večina mladih tudi kritični do političnega vodstva. Za Rada je bilo to usodno, prijavil ga je sošolec, sodelavec Udbe, zaprli pa so ga 24. maja leta 1949 in ga zaradi delovanja zoper državo obsodili na dve leti družbeno koristnega dela. Vklenjenega v lisice so ga skupaj z drugimi sotrpini ponoči odpeljali v neznano, nato pa v Bakru stlačili na leseno barko in jih odpeljali na Goli otok.
Tako se je Radovan kot eden prvih slovenskih zapornikov znašel na popolnoma golem otoku brez vsakršnega zelenja in sence in tukaj preživel skoraj pet mesecev. Nato so ga izpustili, a je moral najprej še za tri mesece na mladinsko delovno akcijo na gradbišče avtoceste pri Slavonskem Brodu. Za božič leta 1949 je prišel domov, vendar ni smel nikomur povedati, kje je bil. Vrnil se je na Reko, začel delati v podjetju Jadrolinija in nadaljeval šolanje. Udba ga je vztrajno nagovarjala, naj dela zanjo, naj ovaja svoje prijatelje in sošolce, kar je bil tedaj pač preizkušen sistem, pripoveduje in doda: »Ponosen sem, da oficirjem Udbe nisem niti besedice rekel o svojih sošolcih, prijateljih, sodelavcih in profesorjih!«
Pekel povratnika »dvomotorca«
A mu svoboda očitno ni bila usojena. Nasedel je znancu iz Ljubljane, oficirju Jugoslovanske armade, ki mu je predlagal pobeg v Italijo. 24. januarja leta 1951 naj bi pobegnila, a je na dogovorjenem mestu ugotovil, da je padel v past in za mladega Hrasta se je začela nova kalvarija, tokrat precej hujša od prve. Kot povratnik je na Golem otoku doživljal najhujše oblike poniževanja in razčlovečenja. Njegovo drugo bivanje na otoku je trajalo 26 mesecev, dva mesece dlje, kot je bilo določeno. Tako je šele 1. maja leta 1953 prišel domov, v Olševek pri Preddvoru, kjer je bil oče tedaj ravnatelj.
O vsem tem pripoveduje Rado Hrast, ko nas vodi po otoku. Pa o tem, kako so zaporniki sami zgradili vse stavbe, ki zdaj razdejane in porušene propadajo kot nem spomin nekega hudega časa, nečloveškega ponižanja in nasilja nad lastnimi ljudmi. Pripoveduje, da so sadili drevesa, saj je bil otok povsem gol in ti borovci se zdaj podirajo, »ker smo jih posadili v premalo zemlje.« Na otoku je namreč sam kamen, za vsako drevo so morali skopati jamo in vanjo nasuti zemljo, šele nato pa posaditi drevo. Drevesa so z leti sicer zrasla, ker pa se korenine ne morejo širiti, se zdaj podirajo. Bil je tudi med kaznjenci, ki so gradili stavbe na bližnjem otoku Grgur, kjer je bil kasneje ženski zapor. pripoveduje o neverjetnem nasilju, pretepanju in nečloveškem trpinčenju ljudi.
Kako se počuti človek, ko ga spustijo iz takega zapora, ko se – dolga leta povsem razčlovečen in ponižan – znajde spet med normalnimi ljudmi? Tako, da počneš veliko stvari, da ne misliš na to, kar je bilo, da skušaš živeti dalje, pravi. Sam je počel marsikaj: igral je na kitaro in bas, študiral je in bil mornar. Plul je po mnogih morjih in videl veliko sveta ter upokojitev dočakal v Ljubljani, kjer živita z ženo.
Vračanje brez sovraštva
Na vprašanje, ki se kar naprej vsiljuje, kako lahko tako sproščeno prihaja na otok in brez sovraštva in maščevanja govori o svojih rabljih, odgovarja: »Ko sem prvič kot svoboden človek stopil na Goli otok in strmel v upravno stavbo, za katero sem lomil in klesal kamen, sem se najprej vprašal, ali je sploh mogoče, da sem tukaj in živ. Odprl sem šampanjec in ga natočil sebi in prijateljem! Na otok se ne vračam s sovraštvom. Nasprotno. Spoznavam, da mi ta kamen, ki ga tisočletja greje sonce in biča burja, daje neverjetno pozitivno energijo. Ko sem začel razmišljati o nas, zapornikih, in tistih, ki so nas fizično in psihično trpinčili, sem spoznal, da smo bili vsi na istem, da so bili morda naši rablji še večji reveži kot mi. Sploh niso bili svobodni. Kot mi so trepetali, ali bodo dovolj ustrežljivi do svojih gospodarjev in ali se bodo živi vrnili z otoka. Mi in oni smo bili ujetniki tistega časa. Zamerim pa takratnim partijskim funkcionarjem, da ljudem, ki se v tistem zmedenem času niso znašli ali pa ga niso razumeli, niso povedali resnice, da so jih namesto tega po nedolžnem pošiljali v najhujše trpljenje,« pravi.
Pa še nekaj doda na vprašanje, od kje mu neustavljiva življenjska energija? »Zmernost pri prehranjevanju!« Poudari, da poje le toliko, kot organizem potrebuje, od mize praviloma vedno vstane, ko je v želodcu še kaj prostora. Pa prijaznost, odprtost do soljudi, družabnost; še vedno je dejaven član številnih odborov borčevske organizacije, prijateljuje z mnogimi ljudmi. »Ne bodi maščevalen, ne sekiraj se za vsako malenkost, bodi strpen - to so moji nasveti!«
