Tudi v gostilnah ni več tako, kot je bilo

Zgodbe | okt. '12

Sredi Polzele je tik ob veliki cerkvi gostilna Cizej. Nekoč je v njej kipelo bogato družabno in tudi družbeno življenje, predvsem pa je slovela po domači kuhinji. Posebnost je tudi ta, na nepretrgoma deluje vse od leta 1904. Toda zdaj je vse drugače, kot je bilo nekoč. Predvsem kuhajo le še za napovedane, zaključene družbe, pa ob sejmih, ki se vnovič vračajo v te kraje. Marko, ki je četrti rod Cizejevih »birtov«, upa, da se bodo vrnili tudi boljši časi, ko bodo znova - tako kot nekoč – vsak dan pripravili za obiskovalce katero od njihovih domačih specialitet in vrnili svoji gostilni prvotni sloves.

Kot se je nekdaj spodobilo za dobro gostilno, tudi gostilna Cizej stoji ob cesti, ob cerkvi Na osrednjem trgu pred cerkvijo so bili v času nastanka gostilne pogosti sejmi, ob nedeljah pa se je tam zbiralo staro in mlado od blizu in daleč. In seveda je bila gostilna vedno polna. Tam se je pilo, jedlo, pa tudi pogajalo ter trgovalo. Gostilna je bila osrednja družabna točka, tako kot so zdajšnji trgovski centri, pravi Marko Cizej, ki je od malega vedel, da bo »birt«.
Pri njih pa ni bilo živahno le ob nedeljah in ob sejemskih dnevih, ampak tudi sicer, saj je bila v stavbi tudi hranilnica in mesnica. Po drugi svetovni vojni je najprej usahnila hranilnica in nekaj kasneje še mesnica. Gostilna pa ostaja; delovala je v najhujših časih, tudi v času obeh vojn; in zmogla bo tudi to krizo!

Gostilna brez jedilnega lista
Pred tem pa je posel cvetel in dober glas o gostilni se je širil. »Polzela je dandanes sicer veliko večja, bolj sodobna, toda hkrati tudi bolj oddaljena od osrednjih tranzitnih poti. Nekoč je bilo na našem območju živahno; cestni in železniški promet se je dopolnjeval z rečnim, ki ga je predstavljalo splavarstvo po Savinji, in s tem je bil omogočen razvoj na različnih področjih gospodarstva in družbenega življenja. Kasneje so se tokovi obrnili, zdaj pa se še recesija kaže na vsakem koraku. Tako zdaj kuhamo le še po naročilu za zaključene družbe,« pravi Marko. Sam je po poklicu kuhar, za ta poklic pa ga je navdušila predvsem njegova babica. Bila je sinonim za dobro domačo kuhinjo, po kateri njihova gostilna še vedno slovi. »V naši gostilni že dolgo nimamo jedilnih listov – stranke se dogovorijo, kaj bi rade, in to jim pripravimo. V ponudbi nimamo lignjev ali drugih novodobnih jedi, ki so sicer dobre, toda dobiš jih prav povsod. Predvsem kuhamo različne domače juhe, štruklje, pripravljamo 'tenstan krompir', pečenke, nadevane prsi, zrezke, ki so od nekdaj predstavljali 'nekaj boljšega', pa jedi na žlico od golaža naprej, pečemo različne vrste domačega kruha itd.«
Mladi gospodar pravi, da odlično sodelujejo tudi z občino ob različnih dogodkih, kot je na primer tek po poteh hmelja ter podobne prireditve. Tako kot nekoč pa so na trgu pred cerkvijo spet zaživeli sejmi – za zdaj trije na leto, morda jih bo sčasoma še več. In življenje se počasi vrača v gostilno in na njeno dvorišče - med čudovito dišeče grozdje, »izabelo« in druge stare sorte. Za zdaj pa je - kadar ni napovedanih družb - v njihovi gostilni predvsem bife. Tako se časi spreminjajo; v Polzeli je bilo nekoč več dobrih in velikih gostiln, Cizejeva je sicer druga najstarejša, toda edina od »ta starih«, ki še deluje in je še v lasti iste družine.

Oče, njegov oče ter ded
Pred Markom je gostilno vodil njegov oče Anton, ki je prevzel vodenje od svoje mame. Po poklicu je bila poštna uslužbenka, v gostilno pa se je primožila. Žal je prehitro izgubila moža; umrl je leta 1952, ko je bil Anton, mlajši od dveh otrok, star komaj dve leti. Takrat je spoštovana poštarica sama poprijela za delo in prevzela kuhinjo in strežbo. Gostilna je bila polna ob nedeljah, pa tudi sicer so prihajali gostje, ki so imeli radi predvsem jedi na žlico. Ker se je starejši sin odločil za študij strojništva, je mlajšemu Antonu tako rekoč avtomatično pripadla gostilna. »V tistih letih smo si otroci želeli biti vse, toda jaz sem vedel, kaj moram postati. Ni bilo vedno lahko, a sem od mladih nog pomagal in postopno prevzemal posel,« se spominja Anton. Zdaj je že upokojen, toda še vedno po malem pomaga sinu. Čudi se, kako zelo so se spremenili časi. Gostilne postajajo kavarne, vse je bolj na hitro in bolj površno - tudi gostilne niso več to, kar so včasih bile.
Pred dvema letoma je oče Anton gostilno prepustil sinu. Ponosno pove, da je Marko vnesel kar precej novosti, hkrati pa poskrbel, da njihova gostilna ni izgubila svojega duha. Klasične domače jedi, po katerih so sloveli, je še dopolnil, a kljub novostim ostajajo zvesti domači, slovenski kuhinji.
Oče Anton ima veliko spominov na nekdanje čase, ko je bilo težko in drago doma skuhati tako dober golaž ali vampe, kot so jih ponudili v gostilni … Imeli so stalne dobavitelje mesa, zelenjave, vina itd, ki so jim zagotavljali pričakovano kakovost. Od starih časov, pravi Anton, ima to, kar bi človek najmanj pričakoval - 22 let staro hondo, s katero se je nekoč vozil tudi k svojim dobaviteljem. Ta avto, pravi, je še iz časov, ko je bila gostilna še pojem – za gostilniškimi mizami  so se rojevale zgodbe, se prenašale informacije, razvnemale so se debate, se sklepali dogovori o poslih. Pogosto so tudi zapeli in si tako polepšali dan. Gostilna je bila stičišče prijateljstva in sodelovanja, v njej so ljudje nekoč našli pomoč ali nasvet.

Polzela ima zanimivo zgodovino
Polzelo smo poznali predvsem po tovarni nogavic; toda pokazati ima še marsikaj. V naselju Kopank v Podvinu pri Polzeli je doma naša priljubljena pesnica Neža Maurer. Njeno hišo, ki je zdaj kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika, je odkupila občina. Ni veliko literatov ali drugih umetnikov, ki bi bili že za svojega življenja deležni toliko skrbi in pozornosti domačinov.
Cerkev sv. Marjete sredi Polzele, ob kateri stoji Cizejeva gostilna je bila zgrajena nedaleč od gradu Heilenstein in je bila prvič omenjena leta 1255. V 18. stoletju pa je bila cerkev prezidana in »povišana«, saj so zvonik dvignili za eno nadstropje.
Sicer pa v teh krajih vzorno skrbijo tudi za vso kulturno dediščino. Polzela je znana že iz rimske zgodovine, saj je Mark Avrelij v času bojev med Rimljani in Germani na prostoru zdajšnje Ločice ob Savinji zgradil mogočen obrambni tabor II. italske legije. Zgodovina Polzele je tesno povezana tudi z malteškim viteškim redom v gradu Komenda; ta je navdihoval in usmerjal življenje kraja. Posebnost gradu je antični lev iz pohorskega marmorja, postavljen na stopniščno ograjo glavnega vhoda kot simbol viteštva, oblasti in moči Tu je nad stopnicami vzidana v steno tudi bronasta plaketa s portretom Franceta Prešerna. V gradu je stalna razstava malteških vitezov, sicer pa v njem domuje Zavod za kulturo turizem in šport.
Še o marsičem nas poučita oče in sin Cizej – o zgodovini dvorca Šenek, ki je bil tudi v posesti celjskih grofov. Opozorita tudi na Goro Oljko, saj ima za te kraje poseben pomen; impozanten oltar v tamkajšnji cerkvi je delo kiparja Ferdinanda Galla. Zanimivi pa so tudi stari zapisi, da je imela cerkev v sredini oltar s krsto, ki jo držita dva angela, v njej pa pod steklom na rdečem žametu leži truplo sv. Teodorja.
Spoštovanje dediščine pa se kaže tudi v gostilni. Ob vhodu – vstopimo skozi velika, umetelno obdelana lesena vhodna vrata, ki so replika prvotnih – zagledamo v gostilniški veži dve veliki freski; na eni je podoba Bleda z gradom in otokom, na drugi strani pa podoba Bohinja. Ni znano, kdo je avtor teh dveh ogromnih fresk in tudi neposredne povezave z Bohinjem in Bledom ni bilo v njihovi rodbini. Zato lahko le ugibamo, da sta bila ta dva bisera v objemu Alp že od nekdaj simbol slovenstva in »poštena« slovenska gostilna, kot je gostilna Cizej, je ta dva slovenska simbola želela imeti ovekovečena za vedno.