Z rodoslovjem se odstira tudi preteklost krajev

Zgodbe | okt. '12

»Pred dobrimi štirimi leti mi je teta Milica Pevec iz Ljutomera, sicer rojena v Prelogah, sedanjem mestnem predelu Velenja, pokazala shemo ožjih sorodnikov, ki je segla približno dvesto let nazaj. Presenečen sem ugotovil, da naš rod pravzaprav izvira iz Savinjske doline, kar me je spodbudilo, da sem ga začel podrobneje raziskovati. Ob skrbnem pregledovanju matičnih knjig v župnijskih uradih v Velenju, na Polzeli, v Braslovčah in Gomilskem ter v mariborskem nadškofijskem arhivu sem se dokopal do podatkov, ki so zanesljivo dokazovali, da se moška linija Glavnikov začenja sredi 17. stoletja v Zaklu, obcestni vasi sredi zahodnega dela Spodnje Savinjske doline,« nam je najprej pojasnil 68 – letni upokojeni magister elektrotehniških znanosti Borut Glavnik.

Bolj in bolj se je poglabljal v nadvse zanimivo in poučno rodoslovno delo, ki ni povezano z ravno visokimi stroški, zahteva pa veliko časa, natančnosti in vztrajnosti. Po štiriletnem proučevanju izvora svojega rodu je prišel do enakega spoznanja kot ugledni slovenski rodoslovec Janez Toplišek: Rodoslovčev trud je poplačan, ko je po temeljito opravljenem delu, katerega rezultate kot zapuščino predaja potomcem in narodopisju, iz pozabe iztrgan košček skupne preteklosti. Tudi naš sogovornik je poleg sistematičnega pregledovanja matičnih, to je krstnih, poročnih in mrliških knjig, segel tudi po drugih dosegljivih virih. Tako je na osnovi številnih nadrobnosti, ki jih je našel v zgodovinskih in domoznanskih gradivih, raznih dokumentih in listinah, pismih, knjigah ipd., lahko v dobršni meri osvetlil čas, v katerem so njegovi predniki živeli. S tem pa se je posredno seznanil tudi s preteklostjo Zakla, Polzele, Prelog pri Velenju in nekaterih drugih krajev, v katere so segle veje in vejice Glavnikovega rodbinskega drevesa.

Začelo se je leta 1654 z Janezom Glavnikom iz Zakla
»Iz matičnih knjig sem sicer dognal, da se najstarejši Glavniki (Georgij, Lukas in Nikolaj) v Zaklu pojavijo že leta 1594, toda potem nisem nikakor mogel odkriti nadaljnje povezave, tako da je moj prvi zanesljivi prednik leta 1654 tu (v fari Braslovče) rojeni Janez Glavnik,« razlaga Borut Glavnik in doda, da je na tem koncu Savinjske doline veliko rodovitne zemlje, zato so se tamkajšnji prebivalci ukvarjali predvsem s kmetovanjem. Tudi v Zaklu, majhnem in strnjenem naselju, ki leži na rahlo dvignjeni terasi nad levim bregom potoka Trebnika severovzhodno od Gomilskega, so prevladovale predvsem srednje velike kmetije, nekaj pa je bilo večjih, močnejših, med katere se je uvrščala tudi Glavnikova. Ko ondotni potoki (poleg Trebnika tečeta zahodno in južno od vasi še Trnavca in Bolska) še niso bili regulirani, so se Zakljani ob večjih nalivih spopadali s poplavami, saj je voda razen obrežnih travnikov zalila tudi sadovnjake in dvorišča domačij. Največ njiv so zakelski kmetje imeli vzhodno in jugovzhodno od kraja, v predelih z ledinskimi imeni Borovje, Brije, Plesa in Roje, medtem ko so bili na zahodu in jugozahodu rodovitni travniki. Domačini, ki jih je bilo leta 1869 61, letos pa jih je 57, so na prodnato – peščeni zemlji pridelovali predvsem koruzo, krompir in fižol ter v hlevih redili govejo živino. Že zgodaj pa so se začeli ukvarjati tudi s hmeljarstvom, pri čemer so »zeleno zlato« sušili v sušilnicah, večinoma prizidanih k marofom.
Tukajšnje prebivalstvo je moralo dajatve plačevati gospoščini na gradu Žovnek, ki je bil v 12. stoletju zgrajen na pomolu grebena Dobroveljskega pogorja jugozahodno od Braslovč nad vasjo Podvrh in je bil rodovni grad svobodnih gospodov Žovneških, poznejših grofov in knezov Celjskih. A ker so s smrtjo kneza Ulrika Celjskega leta 1456 Žovnek pridobili Habsburžani, so sobesednikovi daljni predniki do leta 1633 imeli opraviti z različnimi oskrbniki, nakar je njegov lastnik postal Jurij Seifried Wechsler. Toda potem ko je mogočno grajsko poslopje leta 1532 poškodoval požar in ko so ga nekaj več kot sto let pozneje zavzeli in oplenili uporni kmetje, je začelo vedno bolj propadati, tako da je Jožef Čokl pl. Ruherthal razpadajočo zgradbo, ki jo je kupil leta 1814, opustil in na manjši vzpetini v zaselku Žovnek postavil dvorec. V njem so sedaj stanovanja, od žovneškega gradu pa so ostale le razvaline.

Iz pobiranja dajatev nastalo hišno ime
Ljubiteljski rodoslovec je svojemu rodu nato sledil takole: Janez Glavnik iz Zakla je imel hči Apolonijo, ki se je omožila z Bartolomejem Kronovškom. Ta je prevzel hišno ime Glavnik in tako je šel priimek naprej do njegove hčere Neže, katere soprog Valentin Čulk je prav tako ostal zvest hišni tradiciji. Njuna sinova Thomas in Jožef Glavnik pa sta zapustila Zakl, pri čemer si je prvi ustvaril dom v Grajski vasi, drugi pa je okoli leta 1780 kupil hišo na Polzeli, južno pod dvorcem Šenek, ki so ga na razgledni vzpetini severozahodno od naselja v začetku 18. stoletja pozidali pl. Schrottenbachi. Prvotno dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa je konec 18. stoletja baročno predelal tedanji lastnik Rajmund Novak, ki je pozidal še samostojno stoječo grajsko kapelo sv. Florjana. Po letu 1869 je rodbina Pongratz, ki je imela dvorec do začetka druge svetovne vojne, prizidala enonadstropni krili, notranje dvorišče z vodnjakom pa je zapirala zidana arkadna ograja. Proti koncu 19. stoletja je dobil še razgibano neobaročno okrašeno mansardno streho z atiko, sončno uro in krožen stolpič z lanternastim strešnim zaključkom. V tej podobi se je ohranil do danes, ko je v lepo obnovljeni zgradbi dom upokojencev. 
Pri dvorcu Šenek smo se malo dlje zadržali tudi zato, ker sta gospodarja Jožef Glavnik in za njim njegov sin Jožef, razen tega da sta dobro skrbela za svoje veliko posestvo, za polzelsko gospoščino pobirala tudi dajatve, zato se je hiše oprijelo ime Pr' Pobrtonc. Kmetija, na kateri zdaj gospodari Janez Glavnik, ima značilno gručasto razporeditev poslopij, pri čemer ob cesti stoji kapela, nato pa si sledijo: gospodarsko poslopje s kletjo, kozolec, hmeljska sušilnica, drvarnica in stanovanjska hiša. Slednja se ponaša z rjavo popleskanim portalom iz peščenca, ki izvira iz srede 19. stoletja. Vendar pa je bila za Boruta Glavnika važnejša rodovna veja, ki se je nadaljevala z Jožefovim drugim sinom Petrom, ki se je – potem ko je brat Jožef ostal na kmetiji - odselil v tedanjo samostojno vas Preloge pri Velenju in si tam ustvaril družino. Za njim je kmetijo prevzel sin Jožef, katerega sin Jožef, sogovornikov stari oče, se je izšolal za finančnega preglednika in je nato služboval v raznih krajih ter se na koncu ustalil v Ljutomeru. Glavnikovo domačijo v Prelogah je doletela usoda številnih zgradb na tem območju, ki so se zaradi velikih količin izkopanega lignita in nezasipanih rovov po drugi svetovni vojni začele pogrezati, zato so jih njihovi prebivalci morali zapustiti. Obsežne ugreznine pa je zalila voda in na mestu prejšnjih vasi Škale, Družmirje in Preloge so nastala Škalsko, Šoštanjsko in Velenjsko jezero.
»S pomočjo rodoslovnih raziskav sem tako dognal, da naš rod izvira iz Savinjske doline in ne iz Prlekije, čeprav sem v Ljutomeru z očetom Jožefom in mamo Darinko skupaj z bratoma Jožetom in Gojmirom preživel prvih deset let,« pravi ob koncu Borut Glavnik, zadovoljen, da zdaj ve, kam segajo njegove korenine: od prvega zanesljivega prednika iz leta 1654 se je v 358 letih zvrstilo 505 Glavnikov v trinajstih generacijah. In odtlej, ko je s posebnim računalniškim programom izdelal rodovnik, so se s sorodniki – v Sloveniji zdaj živi 114 prebivalcev s tem priimkom – srečali že štirikrat (dvakrat v Velenju, na Gori Oljki in letos v Slovenj Gradcu).