Ponavljanje preprečuje pozabljanje

Dobro počutje | dec. '12

Če vprašate starejše, kateri duševni procesi jih povzročajo največje preglavice, bodo verjetno odgovorili, da je to »spomin«. Nad slabim spominom se najbolj pritožujejo, poleg njega kvečjemu še nad prepočasnimi reakcijami in predolgimi reakcijskimi časi.
Za besedo »spomin« se skrivajo trije različni procesi: osvajanje novega gradiva ali učenje, ohranjanje naučenega gradiva ali retencija in obnavljanje ohranjenega gradiva ali priklic. Pravzaprav je samo drugi proces zares spominski.

Kako dobro ohranjamo to, kar je naučeno?
Obnavljanje naj bi bilo premo sorazmerno z ohranjanjem. Čim več gradiva je ohranjenega, tem več ga obnovimo. Vendar ni vedno tako. Marsikatero gradivo je ohranjeno, vendar ga ne moremo obuditi. Dokaz so odgovori na vnovičnem izpitu (testu). Katero od točk pri prvem testu v redu obnovimo, pri drugem pa ne. Ali obratno. Marsičesa se prvič ne spomnimo, drugič pa brez težav privre na jezik. Ohranjeno gradivo izgubljamo ali pomešamo z drugim gradivom zlasti v starejših letih. Obudimo ga tako, da se spomnimo stvari, ki so povezane z izgubljenim gradivom. Na primer: če se ne spomnimo imena določene osebe, najprej prikličemo v spomin osebe, ki so povezane z njo, denimo prijatelje, člane družine, sodelavce itd.  
Propadanju spomina pravimo pozabljanje. To je spočetka hitro, nato pa čedalje počasnejše. Pozabljanje preprečujemo s ponavljanjem. Če si moramo določen podatek zagotovo zapomniti, je najbolje, da ga »v duhu« večkrat obnovimo. Tudi učenci v šolah morajo veliko ponavljati, zakaj ne bi še mi?
Stari spomini so bolje ohranjeni kot novejši. Najstarejši segajo do tretjega ali celo drugega leta. Toda ko jih enkrat osvojimo, jih zlepa ne pozabimo. Poslušalcem jih radi pripovedujemo in se pri tem ponavljamo.

Spomini so povezani s čustvi
Spomini so posebno trdni tedaj, ko jih spremljajo močne emocije, denimo zrelostni izpit, prvi poljub, poroka, rojstvo otroka itd. Negativne emocije pa lahko zavrnejo spominjanje. Oseb, ki jih nismo marali, kasneje pogosto ne prepoznamo.
Pozabljamo počasi, vsak dan malo, včasih pa hitro. Najhitreje propada rutinski spomin, najpočasneje pa besedni. Pri 75. letu propade le polovica spominov. Upad je najmanjši pri smiselnem gradivu in največji tedaj, ko  se posameznik uči gradivo, ki je v nasprotju z izkušnjami. Spomin propada počasneje pri ljudeh, ki so vse življenje umsko dejavni.
Težave pri učenju starejših ljudi so bolj emocionalne in motivacijske kot pa intelektualne narave. Ker mislijo, da jim upadajo sposobnosti, so prepričani, da se ne morejo več ničesar naučiti, češ da starega konja ne moreš učiti novih trikov. V psihologiji govorimo o »samouresničujoči se prerokbi.« Ker vlada splošno mnenje, da je le mladost zlata doba učenja, se težko spravijo k študiju. Med svojimi študenti na Havajih pa sem imel 80 let staro Kitajko, ki je z odličnim uspehom izdelala predmet.
Uspeh v učenju je odvisen tudi od izkušenj. Izkušnje lahko učinkovito nadomestijo intelektualne primanjkljaje od prej.  Starejši se teže učijo le povsem novega gradiva, s katerim nimajo izkušenj ali ki nasprotuje izkušnjam, denimo učenje napačnih računov na pamet (3x6 = 25).

Spominske blokade
Najpogostejši je pojav »imam besedo na jeziku«. Vsi ga poznamo. Dobro vemo, da poznamo besedo, a je ne najdemo v svojem spominskem arhivu. Zaman brskamo po njem. Celo vse slabše je. Čim bolj intenzivno iščemo besedo, tem dlje smo od rešitve. Spremlja nas občutek, da jo v resnici dobro poznamo. Kasneje, čez nekaj ur ali dni, pa nas pozabljena beseda kar »preseneti«, pogosto tudi v neustreznih okoliščinah. Izvedenci za učenje svetujejo, naj pustimo gradivo vnemar za nekaj ur ali dni, ali pa obujamo v zavesti stvari, ki so podobne pojmu, ki ga iščemo. Če se ne moremo spomniti imena določenega človeka, si predstavljajmo njegovo podobo, njegove otroke in ženo, njegovo delovno mizo itd., dokler se ne prebudi v zavesti tudi njegovo ime.
Spominske blokade se dogajajo v vseh življenjskih obdobjih, a so najpogostejše v starosti. Velja pravilo: čim starejši smo, tem pogosteje nas »obiščejo«. Ponavadi nas ne motijo, a so v nekaterih trenutkih lahko zelo nadležne.

Koristni pripomočki
Da ne bi kaj pomembnega pozabili, si pomagajmo z različnimi pripomočki, kot so beležke, listi papirja ali vozel na robcu. Ko ga otipamo, se spomnimo, kaj smo si hoteli vtisniti v spomin. Pravzaprav si ni treba zapomniti vsega gradiva, zadostujejo že ključne besede. Tako si pomagajo predavatelji. 
Zelo nas prizadene selektivno pozabljanje, to je pozabljanje zgolj nekaterih izkušenj. Pri tem po navadi ne gre za resnično pozabo, pač pa bolj za shranjevanje gradiva v posameznikovi podzavesti. Tako pozabljanje povzročata dva obrambna mehanizma: fuga in izguba identitete. Zamislite si človeka, ki gre na delo. Nenadoma ne ve več, kdo je in kaj je. Tudi okolja ne prepozna. Po navadi pa se prizadeti kmalu vrne v normalno stanje. Fuga in izguba identitete sta posameznikov poskus, da se reši težav, ki jih doživlja.
Normalno pozabljanje zaradi staranja je praviloma počasno. Bolj izrazito je pri parkinsonovi in alzheimerjevi bolezni možganov, ko se v njih nabirajo plake.
Čim starejši je človek, tem več »lukenj« je v njegovem spominu, kar je razumljivo. Nekateri dogodki so praktično izbrisani iz spomina. Spominske »luknje« starejši ljudje dostikrat polnijo z izmišljanjem. Okolici pripovedujejo dogodke, ki so včasih resnični, velikokrat samo napol resnični ali povsem neresnični. Iste dogodke pripovedujejo ure in ure in tudi večkrat ter s tem odvračajo poslušalce. Z njimi posegajo v mlada leta ali v otroštvo. Obujajo spomine iz obdobja, ko so bili še polni moči in so navduševali okolico. Zato je v njih pripovedovalec ponavadi junak.

Spomin je odvisen od pozabljanja. Gradivo, ki ga večkrat obnovimo, se bolj trdno zasidra v spominu. Zato ponavljanje zahtevajo v šolah, v starejših letih pa moramo obnavljati, ne da bi nas v to kdo silil. Če smo dovolj prizadevni, se tako lahko naučimo tudi tujega jezika.