Poživljajoče rastline – kakavovec, kavovec, čajevec
Brez kave in čaja, otroci pa tudi kakavam, si danes le težko predstavljamo zajtrk ali popoldanski klepet.
Znanstveno ime kakavovca Theobroma cacao pomeni hrana bogov, s čimer se zagotovo strinjajo ljubitelji čokolade! Semena teh nenavadnih plodov so cenili že Maji in Azteki, ki so iz njih pripravljali poživljajoč napitek, namenjen samo vladarjem. Nad njim se je navdušil Krištof Kolumb, ki je leta 1502 zrna pripeljal v Evropo. Sprva ni nihče maral grenkega napitka, v 17. stoletju pa je postajal čedalje bolj priljubljen. A še dolgo so si ga lahko privoščili le najbolj premožni.
Do dvajset metrov visoka drevesa izvirajo iz Srednje in Južne Amerike. Kakavovci cvetijo v rožnati ali beli barvi. Dozoreli, do pol kilograma težki podolgovati plodovi so rumeni, oranžni ali rdečkasto-rjavi, v njih pa so rjava semena. Po obiranju semena kak teden dni sušijo na soncu, da izgubijo kaljivost in grenkobo, barva pa se spremeni v rdečkastorjavo. Nato jim s praženjem izboljšajo aromo. Tako pripravljena semena zmeljejo v maso, iz nje iztisnejo olje ter ločijo kakav in kakavovo maslo. Iz kakava, fino mletega sladkorja, kakavovega masla in še nekaterih dodatkov naredijo gosto tekočo zmes, jo posušijo pri povišani temperaturi in tako dobijo čokolado.
Kakavova zrna imajo veliko hranilno vrednost in so pomemben antioksidant. Od mineralov vsebujejo največ magnezija, kalija, kalcija in železa, med vitamini pa prevladujejo A, B, D in E. Poživljajoče delovanje povzroča kofeinu podoben alkaloid teobromin.
Užitno je tudi belo meso sadežev, ki obdaja semena pod usnjato lupino in je prijetnega, sladko kislega okusa. Njegovo uživanje pa je precej zamudno, saj je zaradi tanke plasti treba semena posesati. Nekaterim so všeč tudi mehka, grenka semena, ki jih lahko sveža ali posušena uživamo podobno kot oreške. Do sadežev celo v tropskih krajih ni lahko priti, saj jih pridelujejo le zaradi dragocenih semen, belo meso pa, žal, preprosto zavržejo. V Sloveniji je mogoče dobiti vsaj posušena semena.
Kavovec izvira z goratih predelov Etiopije. Zaradi poživljajočih semen so rastlino prvi začeli gojiti Arabci, v Evropo pa so zrna kave prinesli v 17. stoletju. Danes največ kave pridelajo v Braziliji.
Kavovec je tudi več metrov visok grm z bleščečimi, temno zelenimi listi. Cvetovi so bele barve, plodovi pa dozorevajo v grozdih, a ne vsi hkrati. To je razlog, da kavo še dandanes obirajo večinoma ročno. Do centimeter veliki plodovi so zreli, ko se obarvajo rdeče ali vijolično. V vsakem plodu, ki ga imenujejo tudi češnja, sta dve semeni. Plodovi so užitni, ker pa imajo diuretičen učinek, jih ni priporočljivo pojesti veliko. Kavovec je tudi zanimiva lončnica.
Za pripravo poživljajočega napitka uporabljamo pražena semena, ki jih je treba najprej zmleti. Najbolj fino mleto kavo uporabljamo za kuhano kavo, najbolj grobo pa za tako imenovano filter kavo. Okus in aroma sta odvisna od vrste kave (arabica, robusta), kraja pridelave ter načina sušenja in praženja. Slednje ima največji vpliv, saj se med praženjem semena spreminja vsebnost flavonoidov, sladkorjev, olj, kislin in kofeina. Manj pražena (svetlejša) kava vsebuje več kofeina in je zato bolj grenka, toda bolj aromatična. Instant kava vsebuje približno polovico manj kofeina kot turška. Tudi brezkofeinska kava še vedno vsebuje nekaj kofeina, dobijo pa jo s kemičnim odstranjevanjem kofeina pred praženjem. Naprodaj je večinoma mešanica več vrst kavnih zrn, njihov vonj in okus pa spreminjajo tudi z dodanimi aromami (vanilija, čokolada …).
Kava ima tako pozitivne kot negativne učinke na zdravje, zato je najbolje, da jo uživate zmerno.
Pravi čaj v celih ali zdrobljenih lističih je listje grma čajevca, ki izvira iz Kitajske. Na njegove lastnosti vplivajo kraj in način pridelave, čas obiranja ter postopek sušenja. V bistvu ločimo črni, zeleni in beli čaj. Pri vseh gre za isto rastlino, le njene liste obdelajo na različne načine.
Beli čaj je najmanj obdelan, je samo posušen; zeleni čaj je blago fermentiran (liste sušijo, ko malo ovenijo); črni čaj pa dobijo s fermentacijo (vrenjem). Pri tem postopku liste pred sušenjem svaljkajo, da se izloči sok z encimi in listi potemnijo.
Črni čaj pridelujejo predvsem v Indiji in na Šrilanki, zeleni pa je bolj priljubljen na Kitajskem in Japonskem. Črni čaj ima močnejši okus in ga obdrži dlje časa, zato je bolj primeren za transport in predelavo.
Čajne liste trgajo večkrat v letu, najbolj kakovostni so zeleni in beli čaji, ki vsebujejo tudi brstiče. Ti so bolj blagega okusa in vsebujejo manj teina, a več antioksidantov. Čajem spreminjajo okus z dodatki v obliki olj ali posušenih koščkov sadja. Lahko pa ga izboljšamo tudi sami z dodajanjem začimb in dišav (vanilija, ingver, cimet …).
Liste čaja ali filter vrečko prelijemo z zavreto vodo, vendar šele potem, ko smo jo odstavili in ko se je ohladila za nekaj stopinj. Zeleni in beli čaj pustimo v vodi dve do tri minute, črnega pa lahko dve minuti dlje. Čajne lističe lahko uporabimo tudi večkrat. V tem primeru jih moramo namakati dlje časa, s čimer pa dobi čaj bolj grenak okus. Lističe lahko na koncu uporabimo tudi kot dodatek pri kuhanju, saj so v njih še vedno številne koristne snovi, predvsem vlaknine. Pravi čaj je najbolj priporočljivo piti brez dodatka sladkorja in mleka.
Pravi čaj ima številne pozitivne učinke za zdravje, saj vsebuje antioksidante, minerale, vitamine B in C. Pomemben je tein, ki se sprošča v telo počasneje kot kofein in tako poživljajoči učinek traja dlje časa, a je šibkejši kot pri kavi. Liste čajevca že tisočletja uporabljajo tudi v zdravilstvu za zdravljenje ran, pri vročini, za boljšo prebavo …
