En kovač konja kuje, kol'ko žebljev potrebuje?

En kovač konja kuje, kol'ko žebljev potrebuje?

Zgodbe | dec. '12

Kovač je bil nekoč težak, a cenjen poklic, brez katerega ljudje na podeželju niso mogli shajati. Na polju, v gozdu, v hlevu, povsod so potrebovali izdelke, ki so nastajali v ognju in pod močnimi rokami, ki so kovale in oblikovale železo. Dandanes je treba kovače iskati z lučjo, njihove izdelke pa lahko vidimo le še v muzejih, v zasebnih zbirkah in na rokodelskih sejmih.

V Puconcih 183 ima kovaštvo že 100-letno tradicijo, saj je tu leta 1912 Franc Franko začel s kovaško obrtjo. Delavnica se je imenovala Potkovna in vozovna kovačnica. Vse se je v glavnem vrtelo okoli kmečkih orodij: vozovi, plugi, konjske podkve, motike, sekire, kose … Da je bilo delo težko in umazano, ni treba posebej poudarjati.
Pri Frankovih so že od nekdaj »kraljevali« Franci (tudi dedek je bil Franc). Oče našega sogovornika Franca Franka je svoje znanje prenašal na mlade, na mnoge vajence, devetnajsti je bil tudi nadebudni mladenič, ki se je po končani vajenski dobi zaposlil v mariborskem Kovinarju, nato v soboškem Blisku, od l. 1959 pa do 1982 je bil samostojni obrtnik, potem pa se je kot hišnik zaposlil na OŠ Puconci in po 43 letih pričakal upokojitev. Zadnjega konja je Franc podkoval leta 1972. Kot zanimivost naj povemo, da so ga morali dvigniti z vitlom, sicer ga ne bi mogli obvladati.

Franc in Anica kujeta tudi v pokoju
Francova življenjska sopotnica Anica se je upokojila tri leta pozneje, in tudi ona  je prijela za kladivo, gonila kovaški meh.
Njuna delavnica je pravi muzej v malem. Najbolj častitljiva in nepogrešljiva sta kovaški meh in nakovalo, oba še iz leta 1912 in narejena v dunajski železarni. Tu so še mnogi drugi kovaški pripomočki in orodja: karbidovka, kotliček za kuhanje klobas na sejmih (klobase, kuhane v njem, so imele »nebeški« okus!), kladiva, klešče, primeži, žeblji, vijaki in mnoge druge reči.
Ob koncu tedna se Anica in Franc odpravita med ljudi: na tržnice, na prikaze domače obrti, tehniške dneve v osnovnih šolah; pot ju vodi po Pomurju, na Gorenjsko, Primorsko, Kozjansko, pa tudi v Avstrijo in na Madžarsko. Ne gre za kak poseben zaslužek, pač pa druženje, za spoznavanje ljudi, predvsem pa za to, da pokažeta mlajšim, kaj vse so počeli kovači.
In kateri ročno kovani izdelki gredo najbolj v promet? Prav gotovo tisti manjši, ki imajo status spominkov: podkvice, svečniki v obliki štiriperesne deteljice, stojala za buteljke, ročno kovani žeblji … Zanje je Franc pri Obrtni zbornici pridobil naziv Izdelek domače obrti.
Vodilno mesto zasedajo obeski podkvic, ki imajo simbolni pomen in morda tudi čarobno moč?! Če je podkvica na obesku obrnjena navzgor, prinaša srečo, če pa je obrnjena navzdol, odganja zle duhove, obrnjena na levo in desno stran povečuje rodnost. O tem pove Franc zanimivo anekdoto. Neki gospe je pred leti prodal podkvico, ki jo je nesla k duhovniku, da bi jo blagoslovil, saj si je dolgo zaman prizadevala za potomstvo. Naslednje leto je prišla na sejem njena prijateljica in povedala radostno novico, da je gospa postala mamica krepkega dečka. Ali ima za to zaslugo podkvica ali duhovnik, bo ostala nepojasnjena skrivnost!
Frankova imata še nekaj konjičkov: oba sta člana DU Puconci, rada hodita na izlete, Franc je bil vrsto let funkcionar pri gasilcih, Anica pa se ukvarja s šivanjem in z gospodinjskimi opravili. Oba zatrjujeta, da je pravzaprav delo njun največji konjiček. Na prvo mesto pa postavljata razumevanje, zdravje in poštenje kot največje vrednote.
Nekoč je bilo veliko pomanjkanje materiala za delo, zdaj pa ugotavljata, da ljudje nimajo denarja za preživetje, zato se le stežka odločajo za večje nakupe. Ljudje tudi nimajo več časa za drobne stvari; komaj da poznajo soseda, odtujili so se sami sebi. Frankova menita, da so to stvari, ki bistveno vplivajo na medčloveške odnose.
Pri Frankovih so včasih delali vsi, tudi vnuk Tadej, ki trenira nogomet pri Muri in nima več časa za te reči. Tli pa pri Frankovih tiha želja, da bi uredili manjši muzej kovaške obrti. Ob stoletnici kovaštva v družini Franko je Franc dokončno zaprl delavnico. Občina se mu je vsaj malo oddolžila s priznanjem, ki ga je prejel tudi od Krajinskega parka Goričko in Obrtne zbornice Slovenije.

Poleg izštevanke iz naslova lahko nekdanji pomen kovaštva razberemo tudi iz pregovorov:
Pameten kovač ima hkrati več želez v ognju.
Kuj železo, dokler je vroče.
Vsak je svoje sreče kovač.
Kovač ima klešče, da se ne opeče.


 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media