Po sledeh Krpanove kobilice na Šilentabor

Prosti čas | dec. '12

Šilentabor (751 m) je znan kot ena najlepših razglednih točk na Pivškem. Z vrha se odpre pogled na Zgornjo Pivško kotlino z Javorniki in Snežniškim pogorjem, na Košansko dolino z Vremščico in v ozadju, na Nanos, Brkine in Italijo.

Košanska dolina z Vremščico

Izhodišče za današnji izlet je Pivka, ki leži pod Taborskim grebenom in Osojnico na Notranjskem (v novem Velikem atlasu Slovenije: Notranjska mezoregija). Ponaša se z mnogimi zgodovinsko-kulturnimi in naravnimi znamenitostmi. Med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino sodijo kamniti križi, vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, največkrat na razpotjih. Nedaleč od Pivke, za vasjo Parje, je Parska globina. Raziskave in izkopavanja, ki so potekala v jami, so pokazala sledi prazgodovinskih kultur iz stare kamene dobe, ki časovno sovpadajo z zadnjim obdobjem ledene dobe. Narava je Pivško kotlino obdarila s posebnimi kraškimi pojavi z izviri in bruhalniki, ki napolnijo kraške kotanje in tako nastanejo presihajoča jezera, kar 17 jih je, ob reki Pivki, na kateri je bilo nekoč 37 mlinov.
Do Pivke se lahko pripeljemo tudi z vlakom, kar je posebno doživetje. Iz Ljubljane se vozimo uro in pol. Z avtomobilom se pot skrajša za pol ure, avtocesto Koper-Ljubljana ali obratno zapustimo na izvozu za Postojno in z vožnjo nadaljujemo po cesti v smeri Ilirske Bistrice in Reke.
Tik pred železniškim nadvozom v Pivki parkiramo na velikem in urejenem parkirišču, oziroma se z železniške postaje napotimo po cesti v smeri Ilirske Bistrice proti parkirišču, ki ga prehodimo, prečkamo cesto tik pred železniškim viaduktom in se napotimo na označeni kolovoz, ki nas usmeri navzgor proti Primožu.
Taborska cerkev sv. Martina na Šilentaboru

Na Primož
Prečkamo glavno cesto in zavijemo desno na makadamsko cesto, ki je dobro označena s smerokazoma za utrdbo (Primož) in za Krpanovo pot. Cesta se rahlo vzpenja, najprej skozi nizek gozd, potem čez travnato ravnico in zaide v borov gozd, po katerem hodimo v okljukih vse do zapuščene vojaške zgradbe na vzpetini Primož (718 m). Z informativnih tabel, ki jih je tod veliko, izvemo, da je na Primožu že v starejši železni dobi stalo prazgodovinsko gradišče, ki je bilo precej poškodovano med vojnama, ko so tod gradili utrdbe. Utrdbo na Primožu (Batteria monte San Primo) so zgradili Italijani, ko so po letu 1930 pričeli utrjevati mejo z gradnjo Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki je bil dolg 1850 km in je potekal od Genovskega zaliva čez grebene Alp do Reškega zaliva. Vzdolž rapalske meje z Jugoslavijo je potekal vzhodni del Alpskega zidu, v katerem je imela mesto utrdba na Primožu in je bila ena najbolj utrjenih točk ob italijansko-jugoslovanski meji.
Ostanki mogočne utrdbe na Primožu

Zavijemo levo na stezo in kmalu desno navzgor do vrha, kjer je stala cerkev. Meritve, ki so jih opravili v letih 2003 in 2004, so pokazale, da je okrog ruševin nekdanje cerkvice 22 točk z zdravilnim delovanjem. Skozi to območje tečeta dve liniji moči, ki se sekata prav sredi ruševin cerkvice. Po ogledu in morda tudi »preizkušnji« katere izmed točk blagodejnega sevanja se vrnemo do steze in nadaljujemo desno pod vrhom z ogledom še preostalih zanimivosti tega območja do kraja, kjer smo pričeli hojo z ogledom utrdbe.

Zanimiva markacija ob poti proti dolini Doli. Na borovcu je lovska razglednica.
S Primoža se markirana pot spušča proti dolini Doli, kjer naj bi po izročilu potekala stara rimska cesta.
Ozka steza doseže kolovoz, tu zavijemo levo in po njem nadaljujemo ob zapuščenih pašnikih rahlo navzdol do naslednjega kolovoza. Tu zavijemo desno in se po njem sprehodimo do odcepa, kjer pot zavije levo ob žični ograji in nas popelje navzgor do kraja, kjer se naša pot loči od Krpanove poti; ta se nadaljuje levo proti jugu v smeri Snežnika.
Vsa razpotja so dobro označena in ni bojazni, da bi zgrešili pot. Naša pot zavije desno navzgor skozi redek gozd do poti, ki pelje med suhimi zidovi (s kamni obdana pot) do širnih travnih površin. Razgibana pot se za nekaj časa poravna in kmalu pridemo do označenega razpotja, kjer se z desne strani priključi pot, po kateri bomo med vračanjem nadaljevali v smeri muzeja vojaške zgodovine nad Pivko.
Gremo naravnost proti šilastemu skalnemu ostenju, na katerem je nekoč stal grad in tabor. Pot se še nekaj časa ne more ločiti od pašnikov, nato pa preide na širši kolovoz, ki se nadaljuje z nekaj ovinki in krajšimi vzponi in hitro pripelje do prvih hiš vasi Šilentabor.
Kamnita vrata – vhod na pokopališče in v cerkev sv. Martina

Sprehodimo se med hišami do ceste, ki je tudi pomembno razpotje: desno  skalna vzpetina, kjer je bil tabor in grad, ki si ga bomo ogledali kasneje, levo pot k cerkvi sv. Martina. V vasi pri hišni številki 4 poprosimo za ključ (tu je tudi vpisna knjiga in žig). Če ji dopušča čas, nas prijazna vaščanka, varuhinja ključa, pospremi do cerkve in nam pove marsikaj zanimivega. Po ogledu cerkve se vrnemo do razpotja in pohitimo do ostankov nekdanjega tabora in gradu, ki je tudi naš cilj.

Od tabora do parka
Šilentabor je največji taborski kompleks na Slovenskem, ki ga po obsegu dosegata edino Celjski grad in nekdanji grad Kostel ob Kolpi. Postavljen je bil s ciljem, da zavaruje to območje pred turškimi vpadi in Turkom prepreči dostop v osrednji slovenski prostor. Ob večjem kmečkem uporu leta 1635 so poskušali kmetje grad zasesti in so ob tej priliki grad hudo poškodovali. Leta 1700 je grad močno poškodovala še strela, dokončno pa so ga 100 let kasneje razdejali Francozi ob Napoleonovi okupaciji naših krajev.
S skalnega pomola se v vsej svoji veličini prikaže Košanska dolina z vasema Narin in Šmihel, za njima greben Vremščice in Nanos, desno Kal in nad njim Osojnica. Levo so vidni obronki Brkinov, proti jugovzhodu pa Snežnik in Javorniki. Nato se odpravimo nazaj do razpotja, se po kolovozu spustimo pod vzpetino do travnikov in se pri razcepu odločimo za pot, ki pelje naravnost k Parku vojaške zgodovine. Nadaljujemo po travni planoti, se rahlo vzpenjamo in spuščamo in po krajšem vzponu dosežemo hrib, pod katerim leži kompleks bivše vojašnice Pivka.
Naključni obiskovalci si v parku lahko ogledajo razstavo Regio Carsica Militaris, ki govori o večtisočletni vojaški in utrdbeni dediščine Pivške kotline. Poleg tega si lahko ogledajo še tankovsko-artilerijsko zbirko, ki jo sestavljajo dragoceni primerki težkega orožja. Zbirko dopolnjujeta razstavi Enotni v zmagi, ki prikazuje slovensko osamosvojitveno vojno v letu 1991, in Tank je bunker ter grobnica, v kateri so predstavljene zgodbe tankistov s Pivškega med drugo svetovno vojno. Zanimiv je ogled podmornice P-913, ki je bila del projekta gradnje podmornic razreda Una, namenjenih tedanji floti jugoslovanske vojne mornarice.
Iz parka se po cesti v smeri Pivke vrnemo do parkirišča, ki je oddaljeno le nekaj sto metrov. Krožna pot od Pivke mimo Primoža do Šilentabora in nazaj je dolga okrog tri ure; če ne računamo ogleda parka.
Oris poti najdete v Atlasu Slovenije (leto izida 2005) na strani 176; v novejšem Velikem atlasu Slovenije je pot prav tako razvidna  na strani 176 v razdelku topografskih kart ali na zemljevidu Snežnik.

V bližini …
Grad Kalec. Iz središča Pivke zapeljemo na cesto za Knežak in v vasi Zagorje zavijemo v smeri Bača. Malo pred vasjo opazimo na pobočju Brega (na naši levi) stolp, ki je ostal od gradu. Grad je v 17. stoletju dala zgraditi plemiška družina Steinberg, kasnejši lastniki so bili še Auerspergi in zadnji lastnik, ki je na gradu tudi umrl, je bil skladatelj Miroslav Vilhar. Pisatelj Fran Levstik je tu ustvaril prvo slovensko povest Martin Krpan.

Presihajoča Palško in Petelinjsko jezero. S ceste za Knežak v vasi Parje zavijemo v smeri Palčje. Iz vasi nas kažipot usmeri na makadamsko cesto, ki se kmalu konča. Od tod se napotimo peš do največjega jezera v skupini Pivških jezer - Palškega jezera. Jezero je povezano s sosednjim manjšim Petelinjskim jezerom, do katerega pridemo, če zapustimo cesto Pivka-Postojna ali obratno v vasi Petelinje in zapeljemo na cesto v smeri Slovenske vasi. V vasi nas kažipoti usmerijo k jezeru.