O zvezdah, venčkih in darilih

Prosti čas | dec. '12

V decembru pridemo prav vsi na vrsto v razmisleku o pričakovanem začetku novega sončnega kroga, o zaključku še enega leta. Neskončna krožnica adventnega venčka je kot upajoče vračanje k novim opravilom, kakor jih z optimizmom plamena svečke vsakomur od nas prinaša življenje. Darovi našega veka niso vedno obilni, naša dobljena ali dana darila so morda malenkostna, a spremlja naj jih hvaležnost decembrske luči.

Tako je lahko lepo sezonsko darilo tudi v lončku vzgojena božična zvezda, ki bo ob pravilni negi dolgo vzdržala v stanovanju. Kot priseljenka s toplega juga je božična zvezda (Euphorbia pulcherrima) občutljiva na nizke temperature. Zimsko vlažno vreme ji ni čisto nič pogodu. Že pri nakupu je treba skrbno paziti na to, da se iz toplega cvetličarskega okolja brez zaščite ne poda na mrzlo pot do našega doma. Mimogrede lahko nazebe. Prodajalci rastline varno zavijejo, po potrebi v dvojni klobučni papir, sicer pa naj bo na to pozoren tudi kupec. Lepota je v obarvanih ovršnih listih, resnični cvetovi so na sredi med njimi in morajo biti ob nakupu še na svojem mestu in čeprav neznatni, živahno rumeni. Če so cvetovi že omagali ali celo začenjajo odpadati, tudi ovršni listi ali brakteje ne bodo zdržali dolgo. Seveda v podstavkih cvetličnih loncev ne sme nikoli zaostajati voda, sicer pa božično zvezdo vedno zalivamo s postano vodo sobne temperature.

Druge rožice
Vitezova zvezda (Hippeastrum vitatum) sodi v svet okrasne uporabnosti bodisi kot lončnica ali kot rezano cvetje. Odrezano cvetje se prav dobro drži in včasih naletimo nanj tudi v cvetličarnah. Cvetna stebla porežejo ob prvi obarvanosti. Ker so stebla votla, se konec v vazi in v vodi rad razcepi. To preprečimo tako, da okoli sveže odrezanega stebla ovijemo lepilni trak. Na prodaj so velike čebule v različnih enojnih ali polnjenocvetnih sortah, z nekaj vestnosti pa enkratna nabava omogoča večkratno cvetenje. Za razumevanje botaničnih zakonitost si kaže zapomniti, da po cvetenju z zmernim zalivanjem in gnojenjem ohranjamo liste v kar najboljši kondiciji, da se obnovijo rezerve v čebuli. Te naj potem od začetka oktobra naprej počivajo kar v lončku in skoraj zanesljivo bomo čez nekaj tednov opazili odganjajoče konice novih cvetov. Množenje z zarodnimi čebulicami ni ravno izdatno, lahko pa si kot ljubiteljski žlahtnitelji omislimo potomstvo iz doma pridelanega semena. Potrpežljivost z dveletnim čakanjem pa je seveda treba vračunati!
Veliko hitreje si lahko s potaknjenci kar sami zagotavljamo vsakoletno cvetenje majhnih in večjih božičnih kaktusov, ki estete spet razvajajo s cvetjem v več barvah. Ob omenjenem ne gre pozabiti bromelijevk, ki se v stanovanju čisto nič ne menijo za zimo na prostem. Mnogi rodovi se v odraslosti prav bahato obarvajo, če že ne s štrlečim socvetjem sredi listne rožice, pa vsaj z barvitimi sredinskimi listi.

Vrt počiva
Na prostem v našem okolju so odmrle zgolj enoletnice in večina listavcev je začasno odvrgla svoje liste. Zato vrt živi naprej in ponuja pač drugačno lepoto kot ves čas od pomladi do jeseni. Namerno puščene travne bilke, soplodja trajnic in nekaterih grmovnic ali izpostavljene veje so tako lepe po mrzli, megleni noči, ko se zaiskrijo na vse strani štrleči ledeni kristali. Vredno je opaziti te številne podrobnosti. A popolnoma brez cvetja nismo na vrtu niti zdaj, ko so sicer pogosto najbolj opazne le še ledene rože, vendar ob njih verjetno zacveti tudi kateri od telohov. Celo med genetsko precej različnimi osebki črnega teloha (Helleborus nigra) je nekaj neugnancev, ki zares hočejo že v božičnem času odpreti svoje čaše. Le nekaj pozneje se opogumijo križanci vzhodnih telohov (Helleborus orientalis), ki ponujajo pravcato paleto barvnih različkov s posebnostmi, kakršnih pri  domačinu ne poznamo. Že barve, ki se raztezajo od zelenkaste, bele, rožnate do najtemnejše škrlatne, so mikavne. Nič hudega, če so cvetovi enojni, gostejši nabor cvetnih listov je redkost nekaterih odbrank. Ko k temu prištejemo še različno temno pikčavost in pegavost na svetli podlagi, se res ni treba pritoževati nad »zimsko puščobnostjo«. Seveda vsi telohi potrebujejo izrazito bazično talno reakcijo in svoj mir, saj so najlepše več let nemoteno se razvijajoče skupine, ki jih nismo presajali.

Svečke s pritiklinami
Decembrski čas pričakovanja tudi pri nas pogosto označimo z adventnim venčkom, a ta običaj v takšni obliki še ni kdove kako star; sploh še nima dolge zgodovine. Sicer pa naj bi prvotna okrogla oblika izvirala iz predkrščanskih časov evropskih narodov ter naj bi iz domov in domačij odganjala zle duhove. Šele okoli leta 1860 naj bi se krožnemu spletu zelenja pridružile štiri svečke, od katerih vsako adventno nedeljo zagori ena več. Prvotno zelenje, ki simbolizira upanje, včasih nadomestijo drugi materiali. V domačem vrtu pa je v ta namen gotovo zrasla vejica božjega drevca, lovorikovca, brina, tise ali jelke. Vrtnarjeva ustvarjalnost navzlic kratkemu dnevu ne pozna meja, zato še vedno lahko naredimo venček, čeprav smo prvo adventno nedeljo že prečrtali na koledarju.

Darila in voščila
Tistemu, ki ima rad naravo in morda celo obdeluje svoj cvetlični lonček ali vrtiček na prostem, ne bo težko izbrati darila, s katerim bo imel veselje. Seveda je to lahko šopek, še trajnejšo vrednost pa ima lončnica ali druga sadika, morda tudi kaj od redkejšega semenskega materiala, denimo seme redke rastline ali kaka posebnost med čebulnicami za pomladno sajenje. Nekaterim je dobrodošlo darilo tudi strokovna knjiga ali naročnina na vrtnarsko revijo. Kar precej uporabnih izdaj se najde tudi v naši materinščini. Malenkosti, domiselnost in pozornost naj povedo to, kar ob praznikih na tihem želimo sebi in drugim. V mislih imam srečo in mir, zadovoljstvo, ki se začenja v človeku in manj v njegovem okolju. Zato vam voščim novo leto z dobro željo, da bi vam bogastvo rastlinskega sveta najprej dajalo dovolj velik kos kruha in da bilo tudi balzam za dušo. Naj zadnji dan grudna se konča z lepo mislijo na minulo in naj potem vedrina zazori prav z vsakim novim dnem vse prihodnje leto!