Iz svetovalnice januar 2013
Zaskrbljenost in strah
Naš naročnik bo dopolnil 40 let delovne dobe. Večinoma je bil zaposlen na vodilnih mestih, pred tremi leti pa so ga prestavili na drugo delovno mesto, s čimer se je težko sprijaznil. Je zelo natančen človek, svoje naloge opravlja kar najbolj prizadevno. Lani je doživel miokardni infarkt. Po nasvetu zdravnice je shujšal, začel se je gibati in skrbeti zase. Izogibal naj bi se tudi stresu, kar pa na njegovem delovnem mestu ni možno. Ob misli na vrnitev v službo postane zaskrbljen, boji se, da se bo ponovil napad. Ponoči slabo spi in sanja o obremenitvah. Je tesnoben, napet in se hitro razburi. Zdravnica mu je predpisala antidepresiv in ga napotila na psihoterapevtsko obravnavo.
O bolezenski tesnobi govorimo, kadar je tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, zaznavna je tudi takrat, ko nevarnosti ni več.
Pri generalizirani anksiozni motnji gre za bojazen, ki je splošna in trajna in ni pa omejena na kako posebno zunanjo okoliščino. Bolniki se pritožujejo nad nenehno nervoznostjo, tresenjem, mišično napetostjo, potenjem, vrtoglavico, omotico in splošnim nelagodjem. Simptomi pri obolelem povzročajo težave v vsakdanjem delovanju in imajo velik vpliv na kakovost življenja. Čeprav se bolnik zaveda neutemeljenosti svojih skrbi, pa z njimi ne more prekiniti. Samo drobna asociacija je dovolj, da se sproži tesnoba. Bolnik skrbi ne more nadzorovati, kar ga spravlja še v hujšo stisko. Bolniki s tako diagnozo se počutijo bolj ogrožene, kot v resnici so, in pogosto ne prepoznajo pravega vzroka svojih težav. Precenjujejo verjetnost, da se bo zgodilo nekaj slabega, podcenjujejo pa možnost, da bi si sami pomagali. Pogosto so perfekcionistični, vsaka napaka, kritika ali zavrnitev ogrozi njihovo samospoštovanje. Ker premalo zaupajo v svoje sposobnosti, vidijo rešitev težav le v okolici.
Anksiozne motnje so izjemno neprijetne, a ozdravljive. Bolnike zdravimo s kombinacijo zdravil in psihoterapije, kar je dokazano najbolj učinkovito. Uspeh obravnave je odvisen od vsakega posameznika - nekateri se odzovejo na zdravljenje po nekaj mesecih, drugi pa potrebujejo leto dni ali več.
Psihosocialna obravnava našega naročnika poteka v dveh smereh: zmanjšati pretirano zaskrbljenost in ublažiti trajno pretirano vznemirjenost. Cilji, ki jih zasledujeva pri delu, pa so: poiskati nerealne misli in prepričanja ter jih nadomestiti z bolj realnimi; spremeniti nefunkcionalno vedenje v bolj funkcionalno; naučiti bolnika novih veščin pri reševanju konkretnih življenjskih problemov.
Te spretnosti bodo bolniku pomagale pri okrevanju, pa tudi pri tem, da se bo v prihodnje laže spopadal z življenjskimi izzivi.
