Besede so kakor čebele: lahko pikajo ali prinašajo med
Način, kako se sporazumevamo z okoljem, pomembno vpliva na odnose med ljudmi. Zato je zelo pomemben tudi za starejše. Sposobnost komuniciranja ni prirojena vsem ljudem, vendar jo lahko pridobimo. Potrebujemo pa voljo in odločnost.
Zavoljo specifičnosti življenja naše generacije je sporazumevanje z okoljem nekoliko zoženo, je manj dinamično, osredotočeno na vsakdanje informacije, spomine, na zoženo socialno okolje. Vendar lahko tudi v takih okoliščinah ohranjamo svoje komunikacijske sposobnosti, jih pridobivamo na novo in posledično tudi bolj kakovostno živimo.
Beseda komuniciranje izvira iz latinske besede – communicare – kar pomeni »narediti, da nekaj postane skupno, nekaj deliti z drugimi«. Bistvo komunikacije je delitev ali izmenjava sporočil. Ko oddajamo in sprejemamo sporočila – to so naše misli, stališča, čustva, želje, potrebe, namere in drugo – govorimo o komunikacijskem procesu in ta sporočila postanejo skupna.
Sporočila oddajamo na dva osnovna načina: z besedami in brez njih, le z govorico telesa. Seveda tudi pri govorjenju komuniciramo z bitjem kot celoto – z razumom, telesom in duševnostjo.
Tudi v zrelih letih je komuniciranje z okoljem zelo pomembno. Ta sposobnost ni prirojena vsem ljudem, jo pa lahko pridobimo. Potrebujemo le voljo in odločnost.
Vsakdanje sporazumevanje
Ne bomo obravnavali vseh komunikacijskih sistemov (govorica telesa, sodobne telekomunikacijske možnosti in drugo), osredotočili se bomo na okoliščine, ki jih doživljamo vsak dan.
Da nas bodo ljudje razumeli, da bodo sprejemali naša sporočila, moramo upoštevati nekatera pravila. Razumevanja tistega, kar sporočamo, je osnovni pogoj za dobro komunikacijo, sprejemanje našega sporočila pa je dodana vrednost.
Znano je, da komunicirati pomeni odkrivati sebe: svoje misli, čustva, doživljanja, hrepenenja, svoje spomine … Po globini odkrivanja sebe lahko komuniciranje razdelimo na pet ravni:
Prva raven: pogovori o splošnih zadevah
Pri teh pogovorih najmanj odkrivamo sebe. Znanca že dalj časa nismo videli in se pozdravimo: »Kako si? Si že v pokoju? Kako otroci? Lepo, da sva se srečala.« Vse, kar izrekamo, je lahko iskreno, vendar površno in kratkotrajno. Vreme je zelo hvaležna tema za take pogovore. Tudi sogovornik se temu primerno odzove.
Druga raven: kako se pogovarjamo o drugih?
Pri teh pogovorih so v ospredju zgodbe o drugih ljudeh in dogodkih. To so govorice, novice o tem, komu se je kaj zgodilo, kdo je s kom … Nekateri ljudje uživajo v takih odgovorih, ker se jim ni treba ukvarjati s svojimi težavami. Tudi v tem primeru skromno odkrivamo sebe, vendar nekoliko več kot na prvi ravni.
Tretja raven: razkrivanje svojega notranjega sveta
Stopnja razkrivanja sebe je v tem primeru že večja, saj razkrivamo svoje zamisli, ideje, rešitve, načrte, stališča, vrednote, nazore … Od tega, kako se odziva sogovornik, je odvisna naša nadaljnja komunikacija. Ta način je zelo značilen za pogovore med znanci, za pogovore v družini in med prijatelji. Če naletimo na ugoden odziv, povemo še več, sicer prenehamo s komunikacijo ali trmasto poskušamo uveljaviti svoj prav. Čeprav o svojih čustvih ne govorimo, so v resnici zelo prisotna, kar kažemo z govorico telesa, barvo in višino glasu ter z neobvladanimi izbruhi.
Mnogo ljudi naše starosti komunicira na teh treh opisanih ravneh.
Četrta raven: razkrivanje svojih čustev
Ta raven komunikacije že predstavlja prehod na bolj občutljiva področja, saj gre za razkrivanje naših občutkov in doživljanja. Seveda se s tem izpostavljamo in tvegamo, da bomo prizadeti ali zavrnjeni. O teh občutljivih stvareh se ne pogovarjamo s komerkoli, temveč le s prijatelji ali sorodniki, ki so nam blizu in jim zaupamo. Mnogi se zaradi slabih izkušenj v preteklosti izogibajo taki komunikaciji ali pa se sploh ne spuščajo vanjo; žal pa se premalo zavedajo, da se na ta način izogibajo tudi mnogim lepim in obetavnim izkušnjam.
Bolj ko je odnos zaupen in tesen, več tovrstne komunikacije potrebuje za svoj razvoj in za ohranjanje bližine. To zlasti velja za odnose med partnerjema, med starimi starši in vnuki, prijatelji, brati in sestrami. Pogovore bi potrebovali pogosteje, kot imamo priložnost zanjo. Kot bi bila med nami nevidna pregrada, ki nam preprečuje govoriti o naših čustvih, težavah, željah …
Peta raven: doživljajska komunikacija
To je komunikacija, za katero je značilna zelo velika iskrenost, pravičnost in medsebojno zaupanje. Ne more obstati kot stalen način komuniciranja, temveč se zgodi kot posledica daljše čustvene odprtosti in iskrenosti dveh, ki imata pristen in nepopačen odnos do sebe in do drugega, ki se ob ohranitvi svoje identitete, svobode in samostojnosti zmoreta vživeti drug v drugega. Ta komunikacija predstavlja bogato izkušnjo.
