Koze bi lahko rešile naše kmetijstvo

Koze bi lahko rešile naše kmetijstvo

Dobro počutje | jan. '13

»Prvi kmetijski minister, ki bo rehabilitiral nedolžne koze, ki so jih leta 1954, kdove zakaj, z zakonom prepovedali rediti, se bo zagotovo z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega kmetijstva. Mali kozjerejci namreč v kmetijski politiki niso deležni nobene podpore, kar je močno nenavadno, saj se, denimo na Danskem, v Avstriji, Nemčiji ali Švici, kmečka družina preživi že samo s šestdesetimi kozami,« povzame Jožef Škof, univerzitetni diplomirani inženir agronomije, ki si nadvse želi, da bi bilo tako tudi pri nas.

»V Švici gojijo kar blizu pol milijona koz, kmetje v Sloveniji pa le kakih deset tisoč. Pa so koze za naše kmetije, ki so večinoma manjše od treh hektarov, zelo primerne,« nadaljuje in pove, da je o kozah že večkrat pisal različnim kmetijskim ministrom, a vselej neuspešno. To se mu zdi močno nenavadno, saj živimo v času, ko znanstveniki v svetu dobesedno vsak dan odkrivajo nova spoznanja o prednostih kozjega mesa in mleka pred mesom in mlekom preostalih živali.
Končno pa sta bila pes in koza tudi prvi živali, ki ju je človek udomačil in ju začel uporabljati. »Koza je bila ob človeku že pred začetkom kmetovanja. Pil je njeno mleko, jedel njeno meso in se oblačil in obuval v njeno kožo.«

Mleko za hrano in lepši videz
Naš sogovornik poudari, da ima kozje meso poleg nežne arome in okusa veliko beljakovin, vitaminov in mineralnih snovi, posebno pa se odlikuje z visokim deležem nenasičenih maščobnih kislin.
Še posebej kakovostno pa je kozje mleko. »Odlikuje se predvsem po svoji lahki prebavljivosti. Vsebuje zelo majhne maščobne kapljice, ki se v prebavilih hitreje in laže resorbirajo kot maščobe v kravjem mleku. Tudi kozje mleko je bogato z vitamini in rudninami, zato je odlična hrana za otroke, zlasti zaradi večje vsebnosti kalcija in fosforja. Prav tako je to mleko zelo primerno za starejše, bolnike in rekonvalescente.«
Pravi, da smo v Sloveniji od druge svetovne vojne sem pomilostili že marsikaterega kriminalca, koz pa še vedno nismo rehabilitirali, čeprav so bile in so pomemben in zdrav člen ljudske prehrane. S kozjim mlekom in mesom se namreč prehranjujeta kar dve tretjini človeštva. Tudi v Sloveniji so kozje meso in mleko ter mlečni izdelki cenjeni, le kupiti jih ni mogoče v trgovinah z živili.
»Koze dajejo mleko, ki je tudi do štirikrat dražje od kravjega. Iz kozjega mleka lahko naredimo kefir, jogurt, skuto, maslo in sir itd. Kozje meso je okusno, brez nezdravih maščob, koža pa imenitna za torbice in jakne,« nadaljuje in poudari, da kozja sirotka priznano najbolje čisti organizem. »Če pa sirotko enkrat do dvakrat na teden naneseš na kožo, postane gladka in zdrava, kar pomeni, da odstranjuje mozolje, brazgotine in tudi pomlajuje!«
Znani avstrijski prehranski strokovnjak je v svoji knjigi zapisal, da je kozje mleko za človeštvo pravi eliksir zdravja in mladosti. Nekateri zdravstveniki pa menijo, da je kozje mleko zdravilo za živčne bolezni, vsebovalo naj bi tudi snovi proti raku. Ker vsebuje ubichinon 50 naj bi kozje mleko pomlajevalo celice, notranje organe, organske sisteme in kožo.

Vsestransko koristne koze
Poudari, da reja koz nikakor ni dokaz revščine. Koze so koristne tudi zato, ker pojedo vso travo tam, kjer je ni mogoče kositi. »V gospodarskem svetu pa reja koz pomeni usmeritev v pridelavo najdragocenejše hrane z visoko prehransko, biološko in zdravilno vrednostjo!«
Škof pove, da koze, ki jih je več vrst, živijo v povprečju dvajset let. Telesni razvoj koze se konča ob koncu tretjega leta. »Lahko rečem, da je produktivna do osmega leta, ali pa še dlje, kar je odvisno od načina reje in pasme. Koze mlečnih pasem dajo na leto od 15- do 20-krat več mleka, kot je njihova lastna teža,« pojasni naš izredno dejavni 82-letni sogovornik. Takoj ko se je kot kontrolor kakovosti živil po štiridesetih letih dela leta 1993 upokojil, je začel pisati.
Doslej je napisal že 15 knjig,  med drugim: Bela Krajina v običajih in zgodbah, politično satiro Trinajsto prase, roman iz kmečkega življenja Skesani povratnik, črtice Mularija, in kritični esej o krizi vladanja z naslovom Rop, recesija, lakota. Najbolj ponosen je na knjigi Kozje meso in mleko in na njegovo največjo uspešnico Kozjereja, ki je namenjena kozjerejskim farmam, pa tudi malim rejcem koz. Vesel je, da je bil njegovo trud poplačan, saj se je od izida teh dveh knjig kozjereja zelo povečala. V načrtu ima že novo knjigo, Šolski vrt, ki naj bi bil učilnica na prostem. Pravi, da bi se lahko v krizi, v kateri je svet in tudi Slovenija, šolarji mimogrede naučili kmetovati, da ne bi več mislili, da peteršilj raste na drevesih ali da so krave roza barve. Obenem pa bi lahko na svojem vrtu marsikaj pridelali tudi za šolsko kuhinjo in bi bile na ta način njihove malice in kosila cenejša.

Jože Škof se je rodil v številni kmečki družini v hribovski vasici Dragomlja vas v Beli Krajini. Že zgodaj je opazil, da je kmetijstvo v tem delu Slovenije zaostalo in da kmetje od njega slabo živijo, čeprav so pridni in delavni. V srce se mu je zarezal tudi trditev: če se ne boš učil, boš pa kmet. Morda se je prav zato odločil, da bo življenje posvetil višji strokovni usposobljenosti kmetovalcev. Najprej tako, da se je sam izobrazil. Končal je srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, se zaposlil in ob delu končal študij agronomije na ljubljanski biotehnični fakulteti. Prekrižaril je vso Slovenijo in kmetom predlagal, da sadijo boljše sorte krompirja in koruze ter drugih poljščin.

 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media