Kava, čarobni napoj
Če verjamemo stari arabski pripovedki, odkritje kave dolgujemo kozam. Arabski pastir je namreč nekoč opazil, da so bile njegove koze živahnejše kot druge in da ponoči niso spale, če so jedle plodove določenih grmov. Še celo samec, ki je bil zelo resnoben in dostojanstven, je poskakoval naokrog, kot da bi bil spet kozliček. Radovedni pastir je tudi sam poskusil neznane plodove ter pozabil je na vse težave in postal najsrečnejši pastir v »Srečni Arabiji«.
To staro legendo v obsežni monografiji Kava, čarobni napoj, izšla je pri založbi Modrijan, povzema dr. Božidar Jezernik. A o izvoru kave pripovedujejo tudi druge zgodbe. Nekoč je bilo po Osmanskem cesarstvu razširjeno mnenje, da je muslimane angel naučil piti kavo. Tudi po perzijski tradiciji je kavo nadangel Gabriel namenil samo pravim muslimanom in zato jo je najprej ponudil preroku Mohamedu, ko je bil nekoč popolnoma izčrpan. Prinesel mu je neznano pijačo, ki je bila tako črna kot kamen, vgrajen v vogal Kabe v Meki. Njeno ime je bilo kahwa ali kahveh, to je tista, ki poživlja in krepi.
V Evropi naj bi v 17. stoletju veljala kava za turško posebnost, v 18. stoletju naj bi postala pijača izbranih visokih slojev, v 19. stoletju ljudska pijača, obenem pa velik posel, od katerega, kot je povedal dr. Jezernik, danes v svetu živi blizu 20 milijonov ljudi. Na zahodu Evrope je v drugi polovici osemnajstega stoletja postala sinonim za razsvetljenstvo. Še stoletje kasneje jo je industrijska revolucija uveljavila kot pijačo najširših krogov. A doživela je določene »kozmetične« popravke, s katerimi je postala po meri zahodnemu okusu. Pri tem sta odigrala pomembno vlogo predvsem sladkor, ki ji je odvzel grenkobo, in mleko, ki ji je odvzelo črno barvo. Arabski zdravnik je sicer svaril pivce kave, naj ji ne dodajajo mleka, saj da to lahko povzroči celo gobavost. Evropejci pa so raje tvegali …
Pijača za posebne priložnosti
Kljub oviram, ki so jih postavljali tako cerkev, kot tudi ljudje - leta 1674 so v Londonu objavili žensko peticijo proti kavi, v kateri so se žene pritoževale, da so postali možje zaradi pitja kave jalovi kot puščava - se je kava razširila v Anglijo in Francijo, pa tudi po habsburški monarhiji. Na Dunaj naj bi jo pripeljal Poljak Jerzy Franciszek Kulczycki. »Veljal je za velikega junaka, ki je 1683 v bitki za Dunaj pomagal rešiti mesto pred osmansko nevarnostjo. Zato mu je mesto podarilo hišo, v kateri je odprl prvo kavarno. Kava, pripravljena na turški način, pa ni teknila meščanom Dunaja, zato je napitek precedil in mu dodal mleko. Tako je nastal sloviti dunajski »melange«.
Tudi prihod v vojvodino Kranjsko so, podobno kot drugje po svetu, spremljale razgrete razprave o njenih zdravilnih in škodljivih lastnostih. Vendar so takšna svarila, tako Jezernik, bolj zbujala zanimanje za kavo, kot da bi od nje odvračala. Kava je namreč konec osemnajstega stoletja tudi na Slovenskem postala iskano tržno blago.
V prvi polovici 19. stoletja naj bi kavo poznala že vsa ljubljanska gospodinjstva. Revni so se sicer morali zadovoljiti z eno skodelico na dan, premožnejši pa so si jo lahko privoščili pogosteje. Kava je vse do sredine 20. stoletja ostala pijača za posebne priložnosti, uporabljali so jo kot zdravilo. S kavo so postregli materi ob porodu, pojavljati se je začela na imenitnejših ženitovanjskih pojedinah in obvezno naj bi jo zjutraj dobili kosci in mlatiči.
Uveljavljanje kave na Slovenskem, piše dr. Jezernik, je bilo tesno povezano z množično potrošnjo. Ljudje prejšnje dobe so imeli malo potreb, bili so skromni v jedi, pijači in obleki ter niso poznali luksuza, kot so ga predstavljale kavarne in tobak, pa ženski klobuki in kava. Nova doba pa je z železnicami, tovarnami, tiskom in telegrafom vse to spremenila. Potrebe so naraščale in da so jih mogli zadovoljiti, so morali spremeniti način življenja, mišljenja in pogleda na svet. Tako imenovane prazne potrate so postale predmet množičnega poželenja, za kar so ljudje radi »zmetali« svoj denar. No, tako je še danes.
