Ura je najbolj precizen stroj

Zgodbe | jan. '13

Slovenci imamo bogato urarsko tradicijo, pravi Zdravko Budna ml., ki je obrt prevzel od svojega očeta in jo tudi že izročil svojima otrokoma. Dva mandata je vodil sekcijo urarjev pri Obrtni zbornici Slovenije in takrat je bil postavljen tudi spomenik »vurmoharjem«, kot so nekoč rekli urarjem. Nastaja pa tudi knjiga o slovenskem urarstvu. Skozi zgodbo družine Budna tako spoznavamo plemenito urarsko obrt skozi čas.

»Le malokdo ve, da je mehanska ura poleg lokomotive najbolj vzdržljiv stroj v mehaniki,« nam pove Zdravko Budna ml. Razkrije še veliko zanimivih podatkov, saj urarstvo kot obrt, v kateri se prepleta umetnost z mehaniko,  spremlja veliko prav posebnih zgodb. In kdaj je bila sploh izdelana prva ura? »V arhivih je zabeleženo, da je bila prava ura narejena leta 1530. Razvoj je šel hitro naprej in do leta 1800 so bili patentirani že skoraj vsi mehanizmi s t. i. komplikacijami, torej dodatnimi funkcijami. Ura je še vedno v mehaniki najbolj precizen stroj, saj dosega 99,9-odstotno točnost,« še pojasni naš sogovornik.

Urarji so bili cenjeni mojstri
Spomenik »vurmoharjem« stoji v Beli krajini, natančneje v Osilniški dolini, kjer so bili nekoč daleč po svetu znani in cenjeni  urarji. Moški iz teh krajev so vsako leto, potem ko so na kmetiji postorili vsa najtežja dela, odšli v svet, kjer so služili denar s popravljanjem ur. Domov so se vračali za Miklavža - z nekaj zaslužka in nekaj svetovljanstva več. Ob Kolpi je bilo samo na območju Bosljive Loke, ki je imela 600 prebivalcev, kar 150 »vurmoharjev«. To velja tudi za prednike urarja Jožeta Rugoleta, ki je v Kanadi, kamor se je začasno izselil, vodil celo strokovno šolo za urarje. Po vrnitvi domov pa so na njegovo pobudo in na pobudo Miroslava Štimca v vasi Bosljiva Loka, ki jo je ta fenomen še posebej zaznamoval, postavili spomenik. Izdelal ga je akademski kipar Stane Jarm, ki je tudi Osilničan. Tako je v dolini Petra Klepca dobila slovenska urarska tradicija posebno veljavo. Zdravko Budna mlajši pa nam je tudi povedal, da nastaja knjiga o zgodovini slovenskega urarstva. »Dragocene podatke smo dobili tudi pri najstarejši živeči slovenski urarki Marti Cerar iz Kamnika, pa še pri številnih starih urarskih družinah,« pravi Zdravko Budna. Na vprašanje, zakaj je med urarji tako malo žensk, pa nima pravega odgovora; doda pa, da je v Švici veliko urark.

Pri njih doma je bila tudi glasba
Urarstvo Budna »je doma« v Novem mestu; njegov začetnik, Zdravko Budna starejši pa se je na Dolenjsko preselil iz Ljubnega. Kot pomočnik je nabiral znanje in izkušnje pri mojstrih v Celju, Crikvenici, Šabcu in v Ljubljani, leta 1938 pa je prišel v Novo mesto. Mesto je imelo le 4500 prebivalcev in kar 227 obrtnikov - med njimi so bili tudi trije urarji. Očitno pa so imeli veliko dela, saj je v skrbno vodenih knjigah Zdravka Budne st. do leta 1980 zabeleženih kar 65 tisoč popravil ur.
Zdravko Budna starejši je bil že po naravi ročno spreten, zanimala ga je mehanika, zato so ga dali v uk k mojstru urarju iz domačega kraja. Pomočniški izpit je opravil v Celju, mojstrski izpit pa leta 1938 v Zagrebu. V domačem kraju je spoznal tudi svojo ženo, ki je bila po poklicu učiteljica, rojena je bila v Trstu, njena družina pa se je med prvo svetovno vojno umaknila v Col nad Ajdovščino.
Oba Budnova sta bila tudi glasbeno izobražena; mama je igrala klavir in violino, saj so takratne učiteljice imele zelo dobro glasbeno izobrazbo, oče pa je igral harmoniko, violino in tudi tamburico. Oče se je v Novem mestu vključil v KD Dušan Jereb in je v salonskem orkestru igral violino, vodil pa je tudi tamburaško skupino. Sin Zdravko se spominja, da so vsi trije otroci – obe sestri in on - veliko muzicirali skupaj s starši. Sestra je bila celo glasbena pedagoginja, pa tudi Sine, kot prijatelji kličejo Zdravka ml., igra violino.
Ekonomist ali urar?
Zdravko Budna ml. se je po gimnaziji vpisal v Ljubljani na ekonomsko fakulteto in si za diplomo 1. stopnje izbral turizem; v tej panogi se mu je tudi  že nasmihala dobra služba. Toda oče, ki je polnih 33 let delal kot mojster urar, sin pa mu je tudi veliko pomagal, se je želel upokojiti in izročiti obrt v dobre roke. Zato se je Sine odločil, da ne bo ekonomist, pač pa urar. Na gospodarski zbornici je opravil izpit (mojstrski izpiti so bili v tistem času »črtani«) in začel z delom.  Ob očetu je pridobil znanje, ki se ga ne da naučiti iz knjig. »Takrat so urarji ure predvsem popravljali; ker pa rezervnih delov v stari Jugoslaviji ni bilo, so jih mojstri izdelovali kar sami. Tudi moj oče.« Iz tistih časov pove marsikatero zanimivo zgodbo. »Ker uradne prodaje novih ur v zasebnem obrtnem sektorju takratna oblast ni dovoljevala, zanimanja pa je bilo veliko, smo pač prodajali 'pod pultom'.« Tudi marsikdo, ki naj bi tako dejavnost kontroliral in preganjal, je na tak način prišel do ure.
V začetku devetdesetih sta z ženo Alenko ustanovila podjetje, ki je seveda povezano z urarstvom. Sprostila se je namreč prodaja in s tem možnost uvoza ročnih ur. Alenka je poskrbela za uvoz in finance, Sine pa za popravila in servis. V Urarstvu Budna je na voljo veliko ur različnih znamk, saj so uradni zastopniki in serviserji za skupino Festina v Sloveniji. Poleg ur prodajajo tudi moški in ženski nakit španskega proizvajalca Lotus.

Ura kot umetnina
»Kljub bogati urarski tradiciji pa v Sloveniji ne vemo veliko o urah in urarstvu. Zato je tudi dokaj ozek krog ljudi, ki jih zanima urarska umetnost. Majhen je tudi trg prestižnih ur; v svetu pa je to prav poseben in perspektiven biznis,« pravi Zdravko Budna in doda, da je z urami tako kot z avtomobili – ali si nor nanje ali pa ti je čisto vseeno, kakšni so »So ljudje, ki so zaljubljeni v ure in so zanje pripravljeni odšteti kar precej denarja; in so ljudje, ki jim ura pomeni zgolj sredstvo informiranja o času. Ti lahko dobijo kakovosten izdelek že za kakih 100 evrov! To omogoča masovna proizvodnja, ki je dosegla izjemen napredek.« Pa vendar si mnogi želijo prestižne ure, čeprav se tiste najdražje le redko znajdejo na roki; po navadi ležijo dobro varovane v sefu kot največje umetnine. Dobre ure priznanih znamk so sicer drage, a predstavljajo odnos lastnika do mehanike, so statusni simbol in hkrati nakit.
Še nedavno tega so bile vse ure mehanske, poganjalo jih je pero, zdaj pa jih pretežno poganja baterija. Nove mehanske ure pa vnovič dobivajo ugled, veljavo in seveda ceno. »To so ure višjega cenovnega razreda, cene pa segajo od več tisoč evrov pa  do več kot milijon evrov. Nedavno tega sem si na sejmu v Baslu ogledal komplet štirih žepnih ur prestižne manufakture Patek Phillipe, ki imajo tako rekoč vse – tudi stoletni koledar, ki bijejo, prikazujejo lunine mene in še marsikaj. Komplet stane blizu 30 milijonov švicarskih frankov, a še bolj kot cena je za nas nepojmljivo, da so razprodane za deset let naprej!«
Moda ima pri urah veliko vlogo – vsako leto si oblikovalci izmislijo nove smernice, da ohranjajo in povečujejo prodajo; moške ure so letos malce manj robate, ženske pa so posute z »biserčki a la swarovski«; najdražje tudi s pravimi briljanti.
Urarstvo Budna je družinsko podjetje – direktorica, mama Alenka, je že v pokoju, sin Andrej in hčerka Mojca pa sta po očetovi nedavni upokojitvi prevzela podjetje. Kot družinski član pa je tudi Uroš Luzar, ki je že dolgo zaposlen v njihovem servisu. Zdravko je ponosen, da so ohranili znanja, ki so potrebna za popravilo starih ur, jih tudi nadgradili z znanji za servisiranje novejših prestižnih in bolj zapletenih mehanizmov, tako da jim dela res ne zmanjka. Znanje si redno osvežujejo na strokovnih seminarjih v Švici.