Življenje s citrami

Zgodbe | jan. '13

Zagotovo vam je znana melodija iz slovenskega filma Cvetje v jeseni. Tudi po zaslugi tega filma so citre spet stopile na pot popularnosti in se tako izognile pozabi. Nekoč so bile citre namreč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem, ljudski godci so nanje igrali ob najrazličnejših priložnostih. Manj znano pa je, da je prvi izdelovalec citer v Sloveniji Vinko Novak iz Bukovice pri Vodicah.

»Življenjska pot me je pri petnajstih letih in pri borih 41 kilogramih teže pripeljala za mizarskega vajenca v delavnico takratne tovarne Melodija Mengeš,« začne svojo pripoved Vinko Novak. »Pridni in učljivi smo hitro napredovali, spoštovali smo prave mojstre in cenili njihovo znanje ter požirali skrivnosti poklica. V oddelku mizarstva sem se odločil za strunske inštrumente. Po treh letih uka sem že izdelal pravo, lepo zvenečo kitaro. Končno sem pridobil tudi nekaj kilogramov in se okrepil, kar mi je bilo prav tako všeč,« se spominja svojih začetkov.
V tovarni Melodija Mengeš je nato delal več desetletij: vedno z veseljem, natančnostjo in predanostjo vse do nerazumljivega stečaja v devetdesetih letih, ko so tovarno zaprli. V najboljših časih so izdelali veliko različnih glasbil - od violin, kitar, inštrumentov za tamburaški orkester do harmonik, orglic in celo električnih kitar. Njihovi izdelki so bili vrhunske kakovosti, veliko so jih izvozili v evropske države in celo v ZDA. Poslovno so sodelovali s podobnimi izdelovalci iz Avstrije, ki so njihovo tovarno zelo cenili. »Nekega petka dopoldne pred več kot tridesetimi leti,« se spominja Vinko Novak, »mi je avstrijski kolega prinesel v delavnico v Mengeš meni povsem neznan, več kot sedemdeset let star inštrument s prošnjo, da ga popravim. Takrat sem pravzaprav prvič v življenju videl citre, vendar sem še v tistem trenutku začutil, da gre za poklicni in osebni izziv. Odnesel sem jih domov in jih pregledal do najmanjše podrobnosti. Izmeril sem vse možne kote, z baterijo presvetlil notranjost, preveril izdelavo, vrsto lesa, skratka, razstavil sem vse, kar je bilo mogoče razstaviti in tako citre spoznal do najmanjše podrobnosti,« še danes navdušeno razlaga. »V ponedeljek zjutraj sem se s citrami, ki sem jih popravil po najboljših močeh, vrnil v delavnico. Vsi, tudi kolega iz Avstrije, so bili zadovoljni s popravilom. Ta inštrument pa me je tako prevzel, da sem že v letu 1983 naredil svoje prve koncertne citre. Še vedno ročno izdelujem različne vrste citer, po naročilu pa jih seveda tudi popravljam, obnavljam ali pa uglasbim,« pravi ta vedri sedemdesetletnik.
»Seveda na začetku ni bilo preprosto. Pomanjkanje izkušenj, pa tudi primernega materiala so mi grenili življenje, vendar nisem obupal,« nadaljuje s spomini in razloži tehnične podatke: »Kakovostne citre so narejene iz lesa naravne, masivne smreke. Sploh ni vseeno, kje je smreka rasla in kdaj je bila posekana, vse to vpliva na to, kako kasneje zveni inštrument. Zunanja, daljša stranica ima na zgornji plošči napetih (po navadi) osemintrideset strun, ki morajo vzdržati 380 kilogramov vlečne sile. Za primerjavo – pri kitari so te vlečne sile le od 60 do 70 kilogramov. Za lepši videz jih okrasim z intarzijami, z različnimi furnirji, z orehom, cedrovino in palisandrom. Glasbeniki, ki igrajo na ˝moje˝ citre, so z njimi zadovoljni, cenijo trud, ki ga vlagam vanje. Še nikoli nisem imel reklamacije in na to sem res ponosen. Danes seveda lahko v trgovini kupite citre zelo različnih svetovnih proizvajalcev, vendar ... ,» se zamisli Vinko Novak ter malce razočarano nadaljuje:
»Po mojem vedenju sva v Sloveniji samo še dva izdelovalca citer. Obrt izumira. Žal nimam učencev, ki bi nadaljevali moje delo. Z veseljem bi jim posredoval svoje znanje; zato me vsi, ki vas to zanima, kar pogumno pokličite. Upam, da se bo pri nas kmalu spremenila miselnost in da bomo spet bolj cenili ročno delo, vrhunsko obrtno znanje in tradicijo. Zadovoljen pa sem, ker se v glasbenih šolah spet odpirajo oddelki, kjer se izobražujejo mladi, obetavni citrarji. Citre spet dosegajo popularnost, ki ne bo ugasnila, kajti ubrani in harmonični zvok je res prelep, le prikličite si v spomin glasbo iz filma ...«
Ob tem pa pove, da sam na citre sploh ne zna igrati! »Za mojo dušo in željo po igranju je bila in je ostala lajna. Z njo sem prekrižaril že velik del Slovenije. V različnih krajih poskušam razveseliti ljudi z glasbo iz stare, dobre lajne. Lepo je. Tudi lajna se je precej posodobila. Na notnih zapisih - trakovih za piščali, štiri do pet melodij ima lajnarski trak, lahko dobite že priredbe popularnih domačih ansamblov in ne le zaprašene tuje melodije.«