Nikoli ne smeš leteti previsoko nad zemljo!

Nikoli ne smeš leteti previsoko nad zemljo!

Zgodbe | jan. '13

Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije. Ko je s tega položaja naznanil, da končuje kariero, je rekel: »Vsekakor se bom z 9. januarjem 2009 upokojil, to pa ne pomeni, da bom sedel doma, jedel kranjske klobase, pil pivo in gledal televizijo.«

Doma je iz Bele Krajine, iz vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Med pogovorom stopi po album in v njem pokaže staro, še črno-belo fotografijo. »To je naša vas. Z bratom Ivanom sva odraščala pri starih starših in bilo je čudovito. Moj stari oče Janez Zajimec je bil v prvi svetovni vojni avstrijski vojak. Domov je prinesel obilo dogodivščin in navado, da so pozimi pili ruski čaj z rumom. Neko zimsko jutro, ko je bilo strašno mrzlo, snega pa je nametalo meter in več, sva z bratom vstala že ob petih zjutraj in se kmalu na to odpravila peš v precej oddaljeno šolo. Da naju ne bi zeblo, nama je stari oče skuhal ruski čaj in vanj vlil kar nekaj ruma. V šolo sva prišla pravočasno, malce sicer okajena, zeblo pa naju le ni ...«
Med listanjem albuma obuja spomine na »slovenske miličnike« v fičku, pa na motorju in na prve policistke, ki so v milico prišle okrog leta 1973 ali 1974.  Sam je prišel v kadetnico leta 1970. »Lepe spomine imam na nanjo … Bila je kakovostna šola, dobro podlago smo dobili za delo in za nadaljnji študij. Niso nas izobraževali in vzgajali po ideoloških usmeritvah, ampak so nas pripravljali na poklic miličnika. Ob sprejemu so lokalni miličniki dobro vedeli, da gre kateri od nas kdaj tudi v cerkev, a iz tega se ni delalo cirkusa. Za božične in velikonočne praznike so nas vedno spustili domov. Še danes hranim pisma stare matere, ki mi je ob takšnih priložnostih poslala denar z željo, da pridem čim prej domov na domačo hrano in pijačo ter po možnosti v uniformi. Ko pa smo prišli v službo in so se časi zaostrovali, na svoje šefe nimam preveč lepih spominov ...« pravi Romšek in obudi nov spomin »Ko je Tito umiral v ljubljanskem kliničnem centru, se je od tega sveta poslavljal tudi moj stari oče. Bili so to težki časi, mučil nas je sistem par - ne par pri osebnih avtomobilih, pa bencinski boni in še bi lahko našteval. Pazili smo Tita. Načelniku sem omenil, da bi rad šel v novomeško bolnišnico obiskat starega očeta. Rezko mi je odvrnil: 'Romšek, stanje je resno, ti kar pojdi in še delovno knjižico spotoma vzemi'! Vsemu navkljub sem se odpeljal v novomeško bolnišnico, vendar sem, žal, prispel prepozno. Stari oče je v tem času že umrl. Medicinska sestra mi je povedala, kako težko me je čakal ... No, take brezsrčne prisile ne maram. A to bi težko pripisal režimu, prej hudobi posameznikov. Kar pa se lahko zgodi tudi dandanes.«

Težke odločitve
Jože Romšek pravi, da je od osamosvojitve dalje služil 15 ministrom, vedno zelo visoko na hierarhični lestvici državne uprave. Ob delu je končal tudi pravo. »Prosim, da me ne držite za jezik, ker ne vem, ali jih je bilo res točno 15, bilo pa jih je res veliko. Nekatere še zdaj zelo cenim in sem z njimi zelo dobro sodeloval, z nekaterimi pa, žal, ni šlo. A tudi to je človeško, mar ne?«
Leta 2005 je postal generalni direktor Slovenske policije. »Naporni časi so bili to za policijo. Takrat so nekateri iz EU zahtevali, da vse izbrane države vstopijo v Schengen naenkrat. Nekatere policije iz posameznih držav niso bile pripravljene na to, da na mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ne bi bilo več i mejne kontrole. Minister Mate, jaz in moja ekipa smo tako hodili od ministrov do šefov policij in jih usmerjali, kako naj se pripravijo in kaj naj naredijo. To je naša zasluga, o čemer pa danes nihče noče nič slišati, da o začetkih pregona gospodarskega kriminala sploh ne govorim niti ne o nekorektnih pritiskih nekaterih medijev na takratno vodstvo policije, kaj šele o nekaterih nekdanjih policijskih šefih. Nekateri so šli celo tako daleč, da so se v javnosti lažno postavljali s položaji, ki jih v policiji nikoli niso imeli!«
Spominja se, da so bile razmere zelo nevrotične, ker ni bila določena državna meja, še posebej pri Hotizi. »Ko sem tja poslal policiste, sem sprejel najtežjo odločitev v svoji karieri. Takratna hrvaška politika je bila namreč zelo agresivna, napetost velika in bilo je precej nevarno. Od samovoljno zgrajenega novega mostu čez Muro so Hrvati hoteli do slovenskega zaselka Mirišče ali Brezovec narediti cesto z vso hrvaško infrastrukturo ter kraj na ta način priključiti Hrvaški. Seveda tam v petnajstih hišah s slovenskimi hišnimi številkami že od nekdaj živijo sami Slovenci. Ob treh zjutraj sem sedel doma v dnevni sobi in se držal za glavo in razmišljal, ali je mogoče, da se nam to dogaja v tem stoletju? Sosedje, do tu lahko greste, od tu naprej pa ne več, sem premišljeval takrat, ko sem sprejemal operativne odločitve.«
In potem človek nekega dne zapluje v mirnejše, upokojenske vode. »Veste, na upokojitev sem se pripravljal več let. A to je odvisno od stila življenja. Imam nekaj prijateljev, konjičkov in veliko znancev, pa njih ali družine nisem nikoli utrujal s službenimi problemi, kaj šele z operativnimi zadevami policije. Tudi mesto generalnega direktorja policije mi ni stopilo v glavo. Delo sem vedno spoštoval, moj položaj sem jemal strogo profesionalno ter kariero zaključil z upokojitvijo. V nekdanje službe se nisem nikoli vračal  in s tem obremenjeval nekdanje sodelavce.«
Človek mora biti na upokojitev pripravljen. »Meni je bilo dovolj različnih sprejemov in proslav, ker sem po naravi človek, ki ne sedi prav rad v prvih vrstah. Službe ne pogrešam in prav nič mi ni dolgčas. Najlepše mi je zdaj!  Imam veliko veselja z vnukoma, s smučanjem, tudi kak krog še vedno odtečem, saj rad jem in ne bi hotel imeti kakega vampa. Veliko tudi berem. Vsak dan, če se le da, tudi kaj v nemščini ali angleščini, da ne pozabim vsega. In vedno sem imel krog prijateljev in znancev zunaj svoje službe.«
Ima tudi dva motocikla zavidljive starosti, oba veterana, s katerima se tudi redno vozi.  Zanima me, ali ga ljudje prepoznavajo na motorju in v usnjenem jopiču? »Seveda, saj poznajo moja motorja. Nekateri so veseli, ko vidijo, da sem normalen …, drugi se ne zmenijo zame … Sam pa se nikoli nisem postavljal s svojim položajem. Saj smo vendar vsi samo navadni smrtniki z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.«
Kot pravi Jože Romšek, je vesel, da sta z ženo lahko pomagala sinu in njegovi družini pri nakupu stanovanja, pa da imajo majhno družinsko počitniško stanovanje ob morju. »In to je zame in mojo družino dovolj. Premoženje, ki ga ne potrebuješ za življenje, je v bistvu zgolj  breme. Ne rečem pa, da se z ženo ne bi preselila v kako manjšo hiško. Zakaj pa ne bi imela vrtiček ali sadni vrt?«
Pa bi znali še kaj prekopati, ga vprašam. »Znal! Saj sem s kmetov doma. Sem bolj ročen, kot bi kdo pričakoval,« se pohvali Jože Romšek.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media