»Samski dom je bil kot najboljši hotel«

Zgodbe | jan. '13

Ivanka, ki ima sicer najraje, da jo kličemo Borka, je zakorakala krepko v osemdeseta leta in ljudi okoli sebe navdušuje z veseljem do življenja, s spomini na partizanska leta, na družino in na delo. Žalostna postane le, ko se spomni, kako se danes godi gradbenim delavcem in kakšne krivice prestaja mali človek. V njenih časih, ko je bila vodja kadrovskega oddelka v velikem gradbenem podjetju, je bila plača redna, poudarja. Nikoli ni zamujala niti za en dan.
Ko jo sprašuješ, od kod jemlje ves ta optimizem, se nasmehne. »Ni mi bilo lahko. Rodila sem se leta 1928 in najlepša leta sem dala domovini. Bila sem borka, in na to sem upravičeno ponosna še zdaj, zato mi tudi pravijo Borka. Brez nas ne bi bilo Slovenije,« začenja svojo pripoved. Življenje jo je kalilo, a trdno zaledje je imela v svoji družini. Imela je kar tri mame in vse je imela zelo rada, čeprav prve sploh ni poznala, saj ji je umrla, ko je bila sama še dojenček. Zanjo je skrbela mačeha, o kateri je mislila, da je njena prava mama. »Da to ni bila moja mama, sem izvedela na njenem pogrebu, ko sem imela štiri leta. Neutolažljivo sem jokala, a mi je boter zabrusil, kako se lahko tako jokam, saj vendar ni moja prava mama. No, dobila sem še tretjo mamo, saj se je oče poročil še tretjič,« pripoveduje Borka, ki je svoje ime upravičila v drugi svetovni vojni. Bila je večkrat lačna kot sita. Zgodilo se je, da so tudi po tri dni iskali luže, da so se iz njih odžejali … Pa se ni dala in konec vojne je pričakala v bolnišnici Franji. Iz tistih časov hrani beležnico, kamor so spomine zapisovali številni tovariši, tudi kak Anglež se najde med njimi.
Srečo je po vojni našla v družini in delu, bila je vodja kadrovske službe v velikem gradbenem podjetju. Na oboje je še zdaj ponosna in ne razume, kaj se je zgodilo s to našo državo. »Imeli smo samski dom, o njem so vedeli povedati, da je v njem bolje kot v vsakem hotelu. Vsak mesec sem preverila, kako je in kako se delavci počutijo. Nekoč sem videla, da je nekdo s škornji ležal na postelji. Pobožala sem ga po rami, mu prijazno razložila, da je omara za čevlje na hodniku in da je vse pomazal,« se spominja naša sogovornica in dodaja, da sama z delavci ni imela nobenih težav in da se je z njimi vse dalo urediti zgolj s prijazno besedo.
Posebno so ji ostali v spominu dnevi, ko so delili plače. Direktor je njo in računovodkinjo dan pred izplačilnim dnevom vprašal, ali je vse pripravljeno. Vedeli sta, da morata pripraviti kupe papirjev in denar, nato pa so se vsi trije usedli v avto in se odpeljali k delavcem. »Niti pomislili nismo, da bi zamudili kako uro, kaj šele dan,« ogorčeno pove Borka. Veliko delavcev je sprejela v službo, marsikoga ne bi več spoznala, prav z veseljem pa se spomni, kako jo je, ko je nekoč pometala cesto pred hišo, objel nekdanji delavec in se ji zahvalil za lepo in dobro službo.
A čas, ko je bilo delo vrednota in tudi odnos do upokojenih delavcev nekaj samoumevnega, se, kot kaže, izteka. Vendar ga Borka hrani v svojem srcu in številnih voščilnicah in čestitkah.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media