Kraj z dolgo in bogato sadjarsko tradicijo
Če se iz Kranja peljemo po hitri cesti proti Radovljici, bomo pred odcepom za Tržič že od daleč na levi strani opazili slikovito cerkvico z vitkim gotskim zvonikom vrh protiturškega tabora, pod katerim čemi zaselek Podtabor. Ta je bil v začetku prejšnjega stoletja še samostojno naselje, Podbrezje pa naziv za župnijo, pošto in katastrsko občino. Danes ta razpotegnjeni obcestni središčni kraj sredi Dobrav, ki leži na terasi nad desnim bregom spodnjega toka reke Tržiške Bistrice, poleg Podtabora sestavljajo še Srednja vas, Bitof in Dolenja vas (do druge svetovne vojne prav tako samostojne vasi) ter prvotni zaselek Pod klancem.
Kakor v drugih podbreških vaseh so se tudi na Mrkovčevi kmetiji v Podtaboru na desni polovici razgledniške fotografije izpred leta 1905, s katere je doma naša tokratna sogovornica, 79 – letna kmetica Minka Jeglič, ukvarjali predvsem z živinorejo in sadjarstvom. »Tedaj je na približno petnajst hektarjev velikem posestvu gospodaril moj stari oče Anton Jerala z ženo Ano. Za njim je kmetijo prevzel sin Franc, moj oče, ki je z mamo Manco imel v hlevu po deset glav govedi pa konja, vola in prašiče. Na njivah smo pridelovali žita, krompir ter druge poljščine in zelenjavo, ki smo jih potrebovali za krmo oziroma za lastne potrebe osemčlanske družine. Kot najstarejša sem imela še štiri sestre in brata in vsi smo od malih nog pomagali pri kmečkih opravilih.
Otroci smo predvsem zjutraj gnali živino na pašo in šli zvečer ponjo, potem ko smo spravili seno in otavo z bližnjih travnikov so bile krave tu še do sv. Martina, nakar so se – če ni bilo premrzlo – lahko pasle kjerkoli v vasi. Še najdlje, dokler se nisem pri dvajsetih letih primožila k Matijovčevim štiristo metrov stran, sem na kmetiji delala jaz. Po osnovni šoli sem ostala doma, medtem ko so sestre odšle drugam, brat Franci pa je po očetovi smrti leta 1980 nadaljeval s kmetovanjem in pred petimi leti vajeti prepustil sinu Alešu. Pred kakimi desetimi leti so opustili živinorejo, tako da se zdaj ukvarjajo predvsem s poljedelstvom, sadjarstvom in predelavo sadja.«
Tabor s cerkvijo dominira nad vasjo
V njihovi soseščini (ob levem robu slike) je Obramova kmetija s podom, to je skednjem in hlevom v ospredju ter čebelnjakom in stanovanjsko hišo zadaj, v kateri so živeli Teranovi. Ko pa se je k Marija Teran priženil Franc Jeglič z Matijovčeve domačije, je prišel k hiši nov priimek, ki ga je nato nosilo še deset njunih otrok. Toda nihče od njih se ni ogrel za nadaljevanje hišne tradicije, tako da zdaj ni nobenega več tu, zemljo pa sta vzela v najem Matijovčev Janko in Mrkovčev Aleš.
Zaradi turških vpadov na slovensko ozemlje je podeželsko prebivalstvo tudi na Gorenjskem, ki sicer ni bila tako izpostavljena kot druge pokrajine, začelo okoli leta 1470 postavljati utrjena pribežališča – tabore. Med slednjimi je bil tudi podbreški, ki sodi med manjše in je nastal na vzpetini sredi ravnine, s katere so imeli branilci dober razgled na vse strani. »Cerkev obdaja nepravilno oblikovano dvovišinsko obzidje z obrambnim hodnikom s streho in obrambnim stolpom. V obzidju so bile strelne line. Obrambni stolp je branil vhod v tabor. Na zahodu je bil tabor utrjen z obrambnim jarkom in nasipom. Vhod je bil speljan preko dvižnega mostu. Tabor je imel tudi kašče, v katerih so shranjevali hrano. Podbreški tabor so Turki obiskali na svojih pohodih na Koroško in ga najbolj nevarno oblegali v letih 1476-1477, ko so ljudem prizadejali tudi največ gorja,« sta v zloženki KUD Tabor Podbrezje zapisala Marjana Žibert in Jožef Perne.
Podružnična cerkev na Taboru oziroma Tabru, kakor mu rečejo domačini, je bila prvotno posvečena sv. Benediktu. Prvič je omenjena v kupoprodajnem pismu iz leta 1502, s katerim je vikar Florijan Martinc iz Kranja prodal zemljišče v Srednji vasi podbreški fari. Sedanjo velikost je cerkev dobila leta 1682, leta 1762 pa so iz kapelice, preurejene iz nekdanjega obrambnega stolpa, vanjo prenesli Marijin kip in ji dodelili novo zavetnico Marijo Sedem žalosti. Njej je posvečen glavni oltar, stranska pa sv. Ani in sv. Miklavžu; vsi izvirajo iz druge polovice 18. stoletja in so baročni. Notranjost krasita sliki Brezmadežna in Smrt sv. Frančiška Ksaverja. Prvo je cerkvi podarila ljubljanska slikarka Ivana Kobilica, ena najpomembnejših osebnosti slovenskega realizma, ki je pogosto zahajala v Podbrezje in tu tudi slikala, druga pa je delo kranjskega slikarja Leopolda Layerja, ki velja za zadnjega baročnega slikarja na Slovenskem. Stene prezbiterija je akademski slikar in restavrator Izidor Mole leta 1958 poslikal s freskami, ki prikazujejo sedem Marijinih žalosti.
Pirčeve »sadike« tudi na Matijovčevi kmetiji
Ko se je Minka Jerala leta 1953 poročila z Jernejem Jegličem, uglednim podbreškim sadjarjem Matijovčevim Nejkom, je le nadaljevala z vsemi kmečkimi deli, ki se jih je navadila že doma, saj sta bili obe kmetiji približno enako veliki. Poleg živinoreje in poljedelstva so se še zlasti načrtno posvečali razvoju sadjarstva, ki ga je leta 1830 v Podbrezjah, in tudi na tej kmetiji, spodbudil duhovnik Franc Pirc; ta je leta 1832 krstil pradeda sedanjega gospodarja, najmlajšega od Minkinih štirih sinov Janka Jegliča. Oče umnega sadjarstva na Kranjskem je v petih letih, kolikor je župnikoval v tej vasi, ustanovil drevesnico, pridobil kmete za pridelavo sadja ter dosegel, da so v kmečke sadovnjake prišle plemenite sorte. Je tudi avtor več knjig s področja sadjarstva, pri čemer je drugi del »Kranjskega vertnarja« napisal prav v Podbrezjah. Leta 1835 je na prošnjo Friderika Ireneja Barage odšel v Severno Ameriko in 38 let kot misijonar deloval med Indijanci Otava in Očipva ter slovensko-nemškimi naseljenci v Minnesoti, kjer se po njem imenuje mesto Pierz (Town) in ena od gimnazij, postavili pa so mu tudi več spomenikov. Po vrnitvi v domovino je do leta 1880 živel v Ljubljani. Pred devetimi leti so mu Podbrežani poleg župnišča pri župnijski cerkvi sv. Jakoba postavili spomenik s simboloma goloba in jabolka.
Njegove »sadike« so tudi na Matijovčevi kmetiji zrasle v sadjarsko tradicijo. To predstavnik devetega Jegličevega rodu nadaljuje na dveh hektarjih intenzivnih nasadov starih in novejših sort jabolk in hrušk, ki jih tudi predelujejo v suho sadje, sokove, sadni kis in žganje. Od leta 2001 integrirano pridelujejo še zelenjavo (zgodnji in pozni krompir, zelje in česen) ter poljščine (ječmen, koruzo, oljno ogrščico, piro). Potem ko so letos opustili živinorejo, so se dodatno začeli ukvarjati s kmečkim turizmom in domiselno uredili tri udobne apartmaje s štirimi jabolki.
Ob medvojni razglednici nam je Minka Jeglič najprej pojasnila, da je kapelo na Britofu dal postaviti znan podbreški gostilničar in vinski trgovec Alojz Pavlin, ki je bil med drugim zagnan član Sokola in je kot dolgoletni član šolskega odbora dal na voljo zemljišče za novo šolsko poslopje, ki so ga postavili leta 1923 in ga vidimo ob levem robu fotografije. »V to šolo sem po letu 1939 hodila tudi jaz, pri čemer se je pouk najprej odvijal v slovenščini, nato štiri leta v nemščini in po drugi svetovni vojni spet v materinščini. Živo se spominjam, da je bilo v kletnih prostorih toliko podtalnice, da smo jo hodili zajemat in jo nosili v umivalnico. Šola je bila samostojna do leta 1958, potem je postala podružnica dupeljske in kranjske (Franceta Prešerna) osemletke, zdaj pa je nakelske devetletke. Pred desetimi leti so jo lepo obnovili, v petih razredih pa prihaja k pouku okrog petdeset otrok,« pravi Matijovčeva Minka, vesela, da so med njimi tudi njeni vnuki.
