Granada, biser Andaluzije

Granada, biser Andaluzije

Prosti čas | jan. '13

Granada je mešanica Orienta in Zahoda, starega in sodobnega. Je mesto čudovitih razgledov, sončnih zahodov, flamenka, Romov, barov s tapasi, maroških čajnic, napovedovalk sreče in še veliko več. Je neverjetna mešanica kultur, ki so se skozi stoletja zlile v nedeljivo celoto. To je njena posebnost in če bi hoteli katero od njih iztrgati, bi bila Granada kot načeta praznična torta ali hiša brez strehe.

Mesto se razteza na dveh gričih, ločenih z reko Darro. Ima več četrti, vsaka od njih ima svoje posebnosti, vsaka razkriva posebne zgodbe in ima skrite kotičke, ki se ti razkrijejo šele takrat, ko se večkrat sprehodiš po njenih ulicah.
O izvoru imena Granada je več legend. Meni najljubša je tista o princesi Grana, ker se najlepše poda zunanji podobi mesta z arabsko mestno četrtjo Albaicinom in s številnimi razglednimi točkami. Prva naselja na tem območju so bila omenjena že pred prihodom Rimljanov.
Arabska vladavina, ki je trajala dolgih 700 let, je mestu zapustila bogato kulturno dediščino z arhitekturnimi spomeniki, s kulinariko in glasbo ter močno skupnost Maročanov. Albaicin, nekdanja arabska četrt, zgrajena v 10. stoletju, se razteza na istoimenskem hribu nasproti gradu Alhambra. Značilne ulice se zdijo kot poti v labirintu z belimi hišami, obdanimi z visokimi zidovi, za katerimi ima vsaka svoj vrt z vodnjakom. So »zaprt paradiž za mnoge in odprti vrtovi za peščico,«, je zapisal Royas (1584-1658). V bližini trga San Nicolas stoji glavna mošeja. Tam so številne arabske trgovinice, čajnice, mesnice in restavracije. Ob pogledu na lično zložene slaščice v izložbah so se mi vedno pocedile sline. Baklave in drugo drobno pecivo iz finega vlečenega testa, najrazličnejših oblik in okusov te skupaj z jasminovim čajem okrepčajo in napolnijo z novo energij, ko premaguješ vse klančine.
Alhambra velja za arabski arhitekturni presežek v Evropi 13. stoletja in je najbolj obiskana turistična točka v vsej Španiji, ki na leto privabi dva milijona obiskovalcev. Granada je bila zadnja postojanka Arabcev v Španiji vse do leta 1492, ko jo je zadnji sultan Boabdil izročil kraljici Isabeli Katoliški.
Maročanska skupnost je danes mešanica tradicije in sodobnega načina življenja. Zanimivo je, da so lastniki prodajalen visoko izobraženi, nekateri imajo tudi po več magisterijev, vsi govorijo kar štiri jezike. Nova generacija, rojena v Evropi, pa ne govori več arabsko. Počasi se izgublja močna tradicija in začela so bledeti pravila, ki jih narekuje islam. Tako nekatera dekleta ne nosijo več rut, mladi pari živijo skupaj in imajo spolne odnose že pred poroko, nekateri tudi kadijo ali uživajo alkohol.

Romska skupnost in Sacromonte
Le kdo ne pozna flamenka, tega tipičnega plesa in glasbe iz Andaluzije. Verjetno pa je manj tistih, ki vedo, da so to glasbo in ples ustvarili Romi. Poleg Arabcev so Romi močno zaznamovali zdajšnjo podobo mesta. V Granadi so se naselili v 15. stoletju. Zaradi vročega podnebja v Andaluziji so si na griču Sacromonte izkopali jame in si v njih uredili bivališča. Danes se preživljajo s turizmom. Jame so poleg domov preuredili v bare, restavracije, diskoteke in šole flamenka. Sacromonte je tako zdaj središče flamenka, kjer se lahko bolj pogumni v šolah naučijo plesnih korakov ali igranja kitare. V muzeju Cuevas del Sacromonte je prikazano tipično življenje prvih prebivalcev. Vsako leto pripravijo poletni festival flamenka, ki se odvija kar na muzejskem dvorišču. Obiskala sem koncert skupine Chekara flamenka. Doživeli smo vrhunski plesno-glasbeni večer špansko-arabskih glasbenikov, ki so spremljali plesalko iz Seville. Tisto leto so festival posvetili Enriqueju Morentesu, velikemu glasbeniku, rojenemu v Granadi, ki je bil začetnik glasbe, imenovane »fusion«, mešanice arabske glasbe in flamenka.
Poleg turizma pa so Romi znani tudi po prerokovanju. Pred vsemi pomembnejšimi turističnimi točkami vedno stoji skupina žensk, ki v rokah držijo vejice rožmarina in vpijejo: »Darilo, darilo, za srečo«. Na začetku sem se jim izogibala, potem pa sem jih sprejela kot turistično atrakcijo in mi je vse skupaj postalo zabavno. Za nekaj drobiža se prepustiš, da ti berejo iz dlani, in prisluhneš nekaj sladkim besedam o sreči, pa čeprav so iz trte zvite.
Za tujce so prebivalci Granade tako Maročani kot Romi. Španci pa se tej temi radi izognejo in se vedejo: oni so tam - mi smo tu. Med njimi sicer ni nesoglasij, vendar tudi ne prijateljstva.
Center mesta je bil zgrajen po koncu 15. stoletja in tu je že zaznati tipično arhitekturo kolonialnega časa: glavni trg s katedralo in ulice v sistemu kvadratov, široke avenije s palačami in parki. Glavno katedralo, kjer ob poletnih večerih nastopajo glasbeniki flamenka, obdaja cona za pešce z največjo tržnico Alcaicerio. V centru je tudi nakupovalna cona z ulico Mesones, ki je velja za 5. avenijo Granade. Po nakupih domačini radi zavijejo v katero od številnih pršutarn, »la cueva«, ki so napol bari, napol restavracije, kjer ti poleg pršuta ponudijo še druge tipične španske jedi in vina.

Nekdanja judovska četrt
Med svojim bivanjem v Granadi sem stanovala v stari kolonialni hiši v četrti Realejo, ki velja za nekdanjo judovsko sosesko. Judje so bili zavezniki Arabcev, in v zameno za plačilo davščin so jim pustili ohranjati njihovo vero in kulturo. Ukvarjali so se z lončarstvom ter z drugimi obrtmi. Španci so Jude že dolgo tega izgnali, za njimi so ostale samo še legende in palače, ki pričajo o nekdanjem bogastvu njihovih lastnikov. Granada ima zaradi zaledja gora Sieere Nevade veliko vodnjakov s pitno vodo in kljub sušnemu podnebju mesta nikoli ne pesti pomanjkanje vode.
Realejo pa je danes boemska četrt, kjer prebiva veliko umetnikov iz drugih evropskih držav. Obrt, ki se je ohranila do današnjih dni, je izdelava kitar. Po vsem mestu so še vedno posejane manjše trgovinice, kjer jih mojstri ročno izdelujejo.
V vročih poletnih večerih je trg Campo del principe priljubljena točka z bari in restavracijami. Povsod ti ob pijači brezplačno postrežejo tapas, drobne prigrizke, kot so sendviči, pršut, olive, škampi. Zanimivo, Španci so zmerni pri pitju alkohola.
Eden najbolj znanih citatov Francisca A. de Icoze pravi, da »v življenju ni večje nesreče kot biti slep v Granadi«. Če to drži, naj se vsak prepriča sam, mene je očarala, zato se zagotovo še kdaj vrnem. 
 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media