Komaj čakajo na obisk

Zgodbe | jan. '13

Na Osnovni šoli Preddvor druženje mladih s starejšimi spodbujajo na različne načine. Resda delujejo v podeželskem okolju, kjer med generacijami ni tako globokega prepada, kot je to morda v večjih mestih, a kljub temu želijo, da bi bilo takega sodelovanja čim več, saj pri obeh generacijah ugotavljajo njegove dobrodejne učinke. Mladi s prostovoljnim delom spoznavajo življenje starejših in spoznavajo sebe, starejši pa v druženju z njimi popestrijo svoje dneve ter svoje življenjske izkušnje prenašajo na novo generacijo.
Sodelovanje šole z Domom starejših občanov v Preddvoru se je začelo pred več kot petintridesetimi leti z organizacijo kostanjevega piknika, odtlej pa vsako leto pripravijo še več skupnih druženj bodisi v obliki obiskov in nastopov učencev, pa razstav, ki jih učenci priredijo v domu. Poleg tega za starejše pišejo spise in jih pozneje objavljajo v internem domskem glasilu, vsako leto pa priredijo tudi sladoledni piknik.
Najpomembneje pa se jim zdi spodbujanje osebnih stikov med mladimi in starejšimi, zato so tudi pred dobrimi dvanajstimi leti začeli uresničevati projekt družabništva. Vodi ga Erna Meglič, socialna delavka na tej šoli. Pove, da vanj vsako leto na novo vključujejo učence šestega razreda in največkrat želi sodelovati kar dobra polovica razreda. Učenci v parih redno vsak mesec obiskujejo posamezne stanovalce v domu in se z njimi pogovarjajo, igrajo različne družabne igre, si ogledujejo fotografije in se spoznavajo med seboj. Pogosto se med njimi spletejo tesne vezi. Nekateri otroci že doma pripravijo risbe ali druge izdelke, ki jim jih podarijo ob obisku. Nekateri so tako pozorni, da takrat, ko ima »njihov« starejši prijatelj rojstni dan, celo spečejo torto ali kako drugo pecivo. Starejši se tega seveda zelo razveselijo, v zameno pa tudi oni radi pocrkljajo »svoje« otroke s slaščicami, ki jih hranijo posebej zanje. Te drobne pozornosti vsem veliko pomenijo. Starejši včasih izražajo skrb, da bi se otroci ob njih dolgočasili in da ne bi bili zadovoljni. Otroci pa si pravzaprav vedno želijo, da bi bili ti obiski pogostejši in ne le enkrat na mesec, a je to za nekatere starejše to kar naporno. Zato so si zamislili posebne ustvarjalne delavnice, kjer otroci in starejši skupaj izdelujejo okrasne in uporabne predmete.
Erna Meglič tudi sama že več kot sedem let obiskuje dve gospe v domu, saj se z odraslimi laže pogovori tudi o stvareh, ki ju morda težijo. Pogovor z odraslim ima drugačno dinamiko, pove Megličeva.
Na šoli posebno pozornost posvečajo svojim upokojenim sodelavcem: učiteljem, učiteljicam, vzgojiteljicam, čistilkam, kuharicam ... Mirjana Črnac, socialna pedagoginja, ki vodi krožek Rdečega križa, pojasni, da se z otroki najprej pogovarjajo o odnosih med mlajšimi in starejšimi, potem pa za upokojene sodelavce šole izdelajo različne izdelke, v marcu pa jih obiščejo in jim jih izročijo. Upokojenke otrokom pripovedujejo o tem, kako je bilo včasih v šoli, otroci pa jim povedo, kako je danes. Ob tem jih enkrat na leto povabijo tudi v šolo in jim pripravijo kulturni program.
Mirjani Črnac se zdi medgeneracijsko sodelovanje zelo pomembno, saj lahko starejši, kot pravi, svojo modrost prenašajo na mlade. »Velikokrat mi pride na misel, česa vsega sem se naučila od svoje babice. Spremljam dekleta, ki so v krožku začele delati že kot šestošolke ter pri tem delu razvile izjemen socialni čut. Zdaj so v srednjih šolah in se že odločajo za poklice, v katerih bodo lahko pomagale ljudem.«
Mitja Jagodic, 6. razred: »Za prostovoljno delo sem se odločil, ker se rad pogovarjam s starejšimi. Zdi se mi, da več vedo kot mi. Navdušila me je sestra, ki je prav tako hodila na obiske v dom starejših občanov. Do zdaj sem bil šele enkrat na obisku pri gospe Frančiški in njeni sostanovalki. Prišla sva s prijateljico in pogovarjali smo o tem, kako se imajo v domu. Izvedela sva, da se obe gospe počutita dobro, saj za njiju dobro skrbijo, celo bolje kot pred leti.«
Edita Zukanović, 9. razred: »Že od šestega razreda se družim s stanovalci doma starejših. Pred menoj je to že počela tudi moja sestra. Z Ano sva najprej spoznali gospo, na katero sva se zelo navezali, žal pa je po enem letu umrla. Letos obiskujeva drugo stanovalko. Velikokrat se igramo različne igrice, nekoč smo se vse oblekle v maškare. Veliko se pogovarjamo in si izmenjujemo fotografije ali pa si povemo, kaj se je dogajalo medtem, ko se nismo videle.«
Ana Ogris, 9. razred: »S starejšimi se najraje pogovarjam. Marsikateri od njih nima prav veliko obiskov in zato radi vidijo, da jih kdo obišče. Nas, otrok, so še posebej veseli, saj jih v domu ne vidijo pogosto. Z Edito sva se ob tem veliko naučili, na primer to, da zdaj znava bolje poslušati. Vsakomur bi priporočila, naj to počne, saj sebi in starejšemu s tem krajšaš čas, pa še zabavno je. Poleg tega bomo tudi mi nekoč stari in nam bo verjetno všeč, če nam bo nekdo namenil nekaj svojega časa.«


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media