Vaš svetovalec: mag. Janez Tekavc – februar 2013
Solastniški delež
Bralec piše, da je podedoval manjši solastniški delež v hiši, ki jo uporablja večinski solastnik. Zanima ga, kakšne koristi ima lahko od svojega solastniškega deleža.
Bralec ima teoretično pravico, da hišo souporablja v skladu s svojim solastniškim deležem. V praksi je to pravico težko ali sploh ni mogoče uveljaviti, če je delež tako majhen, da ne zadostuje za dodelitev zaključenega dela hiše, ki ga je mogoče samostojno uporabljati (denimo ene stanovanjske enote). Če fizična delitev ni možna, se lahko bralec poskuša dogovoriti z večinskim lastnikom, da odkupi njegov delež. Če solastnik ni pripravljen odkupiti solastniškega deleža, lahko bralec zahteva razdelitev solastnine na sodišču. Sodišče solastnino praviloma razdeli v naravi (vsakemu eno stanovanjsko enoto,...), če pa to ni mogoče, opravi prodajo hiše na dražbi, nato pa med solastnike v skladu z njihovimi deleži razdeli dobljeno kupnino. Bralec bi lahko od večinskega lastnika zahteval tudi plačilo uporabnine za uporabo njegovega dela hiše. Najlaže pa je, če se s solastnikom dogovorita, kakšno naj bi bilo plačilo. Če pa tak dogovor ni možen, lahko zahteva, da sodišče določi uporabnino, vendar je treba pri tem opozoriti, da je postopek dokazno dokaj zahteven, saj mora bralec dokazati, da solastnik uporablja celotno hišo (se pravi več, kot mu gre po solastniškem deležu), mora pa tudi dokazati, od kdaj uporablja solastnikov del ter kakšna je vrednost te uporabe. Slednje se največkrat dokazuje z izvedencem, ki pripravi cenitev potencialne najemnine.
Uporaba služnostne poti
Bralka že več kot 40 let živi v hiši, ki sta jo zgradila skupaj z možem. V zadnjem času ji novi sosed prepoveduje uporabo služnostne poti, ki vodi prek sosedovega zemljišča do njene hiše. Sosed zahteva od bralke, da preneha voziti po tej poti, pri čemer trdi, da je kupil nepremičnino, na kateri ni vpisana nobena služnost ter da mu bralka z uporabo poti zmanjšuje vrednost kupljenega.
Dolgotrajna uporaba poti predstavlja podlago za nastanek služnosti s priposestvovanjem. Soseda bralki ne sme kar tako zapreti poti, lahko pa zoper bralko vloži tožbo in zahteva, da preneha uporabljati pot. V tem primeru bo sodišče ugotavljalo, ali je bila služnost priposestvovana ali ne. Odločilno bo, od kdaj se je pot uporabljala in ali je kdo temu nasprotoval ter - kar je tem primeru najpomembnejše - ali je novi sosed vedel za obstoj poti, ko je kupoval nepremičnino. Če bi bila služnost vpisana v zemljiško knjigo, bi se štelo, da je novi sosed za služnost vedel, ker se po zakonu šteje, da je vsakdo seznanjen s pravnim stanjem, ki izhaja iz zemljiške knjige. Ker pa služnost ni vpisana, bo morala bralka dokazovati, da je sosed vedel za služnost. Najlaže je to dokazati s pričami, ki povedo, da si je pred nakupom nepremično ogledal ter da je pri tem videl tudi pot, ki jo uporablja bralka. Če je pot v naravi vidna, po navadi ni posebnih težav, če pa pot ni vidna v naravi, utegne biti izid postopka precej nepredvidljiv, saj je dokazovanje, kaj je kdo vedel ali ni vedel, vedno sila zahtevno.
Do teh težav prihaja v primerih, ko gre za poljske poti, ki se uporabljajo le nekajkrat na leto, tako da so v naravi le težko vidne, ali pa tedaj, ko je služnostna pot hkrati tudi utrjeno dvorišče služečega zemljišča. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje tako lahko povzroči veliko zapletov in stroškov.
Kje shraniti oporoko
Bralka ima pripravljeno oporoko, zanima pa jo, ali jo mora dati v hrambo notarju ali pa jo lahko ima spravljeno doma.
Hramba oporoke je namenjena zgolj temu, da po smrti oporočitelja pride na sodišče. Shranjevanje oporoke pri notarju ali odvetniku je primerno predvsem zato, ker se tako hranjena oporoka evidentira v registru oporok, tako da sodišče ve, da oporoka je in kje je shranjena. Notar ali odvetnik pa mora tudi poskrbeti, da je oporoka izročena sodišču, ki opravlja zapuščinski postopek.
Če je oporoka shranjena doma, je seveda glavno vprašanje, ali se bo ob smrti našla in ali jo bo tisti, ki jo bo našel, tudi izročil sodišču. Za osebo, ki uniči ali skrije oporoko z namenom, da prepreči izpolnitev poslednje volje preminulega, zakon sicer predvideva zelo visoko sankcijo, to je dedno nevrednost. To pa pomeni, da ta oseba ne more dedovati po zapustniku, lahko pa dedujejo njegovi potomci. Vendar je sankcija učinkovita le pogojno, če se dokaže, da je določena oseba skrila ali uničila oporoko.
Spričo povedanega bi bilo dobro, da bralka oporoko shrani pri osebi, ki ji zaupa, da bo oporoko tedaj, ko bo potrebno, prinesla na sodišče. Bralka lahko naredi oporoko tudi v več izvodih in jo da v hrambo različnim osebam, ki jim zaupa.
