Desetletja z očesom na iskalu kamere

Zgodbe | feb. '13

Pravijo, da je zanimiv mož, ki pri devetdesetih še vedno z enim očesom opazuje svet okoli sebe. Morda z drugim očesom mežika lepim damam? Nikakor, se zasmeje. Če povemo, da ima eno oko na iskalu kamere, ki jo je prvič vzel v roke že kot gimnazijec, potem zlahka uganete, da gre za legendarnega slovenskega filmskega snemalca, mojstra črno-bele fotografije Ivana Marinčka - Žana.
Kot direktor fotografije je posnel 17 celovečernih igranih filmov in več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Sodeloval je pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji, pa pri prvem slovenskem mladinskem filmu Kekec, ki je postal prava uspešnica doma in v tujini, v sekciji mladinskih filmov Beneškega filmskega festivala pa je bil nagrajen z zlatim levom. Sledili so filmi Svet na Kajžarju, Jara gospoda, omnibus Trenutki odločitve s češkim režiserjem Františkom Čapom. V naslednjih letih je prestopil slovenske meje in snemal v Bosni in v Zagrebu, kjer sta z režiserjem Francetom Štiglicem ustvarila odmevni film Deveti krog, ki je prejel kar sedem zlatih aren na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, zlato areno pa je zasluženo prejel tudi Marinček, hrvaški kritiki so pisali, da njihov Zagreb še nikoli dotlej ni bil tako lepo prikazan. Uspešnost tega filma je kronala tudi uvrstitev v najožji izbor za tujejezičnega oskarja, a toliko želeni kipec se je v hudi konkurenci za las izmaknil. V filmu Ne joči Peter sta se z režiserjem F. Štiglicem odločila, da bosta uporabila tako imenovani panoramski sistem, kar je bila novost v slovenski filmski produkciji.
Leta 1967 je sodeloval z enim najpomembnejših režiserjev takratne Jugoslavije Sašem Petrovićem pri njegovem filmu Zbiralci perja, ki je zmagal na prestižnem festivalu v Cannesu.
Zadnji celovečerni igrani film, ki ga posnel Marinček, pa je bila komedija Jožeta Bevca To so gadi, ki je bila dolga leta na prvem mestu gledanosti med slovenskimi filmi.
Da bo snemal filme, je vedel že kot otrok, rojen v Novi vasi pri Ptuju. Svoj prvi animirani film je naredil leta 1934, ko je bil star komaj dvanajst let. Domov je prinesel film, ga obelil, oče pa je nanj lastnoročno narisal 105 slik in tako je nastala njegova prva animacija. »Po dolgih letih sva jo konec devetdesetih let z Dušanom Povhom obnovila, tako da jo je mogoče gledati še zdaj,« pove ponosno. In nadaljuje: »Prvo 8-milimetrsko kamero sem dobil po naključju. Prijateljeval sem namreč z bratoma Sašem in Brankom Miklavcem, kasnejšima igralcema, njun oče pa je bil tovarnar. Svojo uspešno tovarno je imel na meji med Italijo in Nemčijo in dobival je veliko poslovnih daril. Med drugim je dobil tudi fotoaparat in kamero. Saša je zanimal fotoaparat, kamera pa nobenega od bratov in tako je ostala meni.« Z njo je posnel maturantsko praznovanje sošolcev in mislil, kako se bo odpravil na študij v Italijo in tamkajšnji znameniti Cinecitta. Pa so mu to preprečili vojna, internacija, odhod v partizane. S kamero pa je snemal v partizanih in še nekaj časa po vojni.
Ni mu uspelo oditi na filmski študij v Sovjetsko zvezo, v Ljubljani pa se je 25. maja 1945 začela njegova prva filmska asistenca. Na balkonu palače, kjer je danes Univerza v Ljubljani, je maršal Tito nagovoril Ljubljančane, Marinček pa je držal dežnik snemalcu Balantiču, da bi pred dežjem zavaroval kamero.

Pomembna je pravilna osvetlitev
Začel je snemati kratke filme in jih pogosto tudi sam opremil s tonom in zmontiral. S snemanj celovečernih filmov pa ima veliko zgodb, polnih veselih trenutkov, pa tudi težav s prenašanjem do štirideset kilogramov težke kamere visoko v hribe, pri čemer so mu morali pomagati trije ali štirje sodelavci, pa z osvetljevanjem obrazov igralk, da so bile videti mlajše ali lepše.
»Ko sem snemal igralko Bebo Lončar pri njenem prvem filmu, sem videl, da ima nos postrani in moral sem jo postaviti tako, da se ne bi opazilo tega in da je bila videti vsa krasna. Vsak obraz pač zahteva svojo osvetlitev. Beba je kasneje naredila mednarodno igralsko kariero. Nekaj težav je bilo z Dušo Počkaj. V filmu bi morala igrati žensko pri osemindvajsetih, imela pa jih je že dvainštirideset. Toda na srečo smo takrat začeli uporabljati brute, to je močne obločne reflektorje, in ta dopolnilna svetloba, ki je prihajala od zgoraj, ni zmaličila obrazov. Poiskal sem dobro rešitev za doosvetljevanje, tako da je bila Duša videti lepa in po premieri se mi je zelo zahvaljevala.«
Ko je začel Marinček snemati barvne filme, se je spopadel z drugimi težavami, a pri filmu Srečno, Kekec, so jih tudi uspešno premagali.
Rad se spominja filma Veselica, ki ga je režiral Jože Babič. Pa ne le zato, ker je bil to film, v katerem se je prvič pojavil antijunak v podobi razočaranega vojnega invalida, kurirja Aleša, ki ga je mojstrsko upodobil Miha Baloh, »ampak zato, ker smo prvič dialog posneli z dvema kamerama. Ta prizor je trajal dve minuti in uspelo nam je. To je bilo zelo pomembno za kasnejšo obdelavo filma.«
Ivan Marinček pri svojih devetdesetih še sledi napredku tehnologije; zaveda se, kaj vse je mogoče po njeni zaslugi narediti veliko laže; še vedno rad snema, zdaj s svojo malo in lahko 16-milimetrsko kamero.
»Rad snemam vse, kar se dogaja. Užival sem, ko sem sodeloval pri spominih na snemanje filma Tistega lepega dne pred petdesetimi leti in pod Nanosom posnel svoj delček obnove domovine ter ga sam zmontiral. Upam, da bom lahko še kaj lepega posnel.«