Polhov Gradec je ena sama zgodovinska učilnica
»Ko sem leta 1960 prišla v Polhov Gradec, sem pravzaprav malo vedela o kraju in njegovi zgodovini. Pritegnil me je razgiban svet, nekateri zaobljeni grebeni in na drugi strani ostri vrhovi s strmimi pobočji in številnimi cerkvicami. Grad, kjer je bila takrat osnovna šola, je z neposredno okolico in vsemi številnimi posebnostmi kar spodbujal k iskanju podatkov o preteklosti. K temu sem skušala pritegniti tudi učence, saj menim, da zgodovina ni le tisto, kar je zapisano v učbenikih, marveč prav vsak predmet, ki ga najdemo v kraju in ki so ga uporabljali njegovi nekdanji prebivalci,« je dejala 81 – letna upokojena predmetna učiteljica zgodovine in zemljepisa Jožica Kavčič, ki je ustvarila imenitno muzejsko zbirko o tem gručastem naselju v osrčju Polhograjskega hribovja.
Skromna in razgledana sogovornica, ki se je rodila v Bezuljaku pri Cerknici in do prihoda v Polhov Gradec učiteljevala v Štjaku pri Štanjelu, Tomaju, Štanjelu in Dutovljah, je bila ob tem zanesenjaškem zbirateljskem početju prijetno presenečena, da je to območje tako bogato s kulturnozgodovinskimi zanimivostmi. Več kot šesto različnih predmetov je od leta 1998 razstavljenih v spodnjih prostorih polhograjske graščine. Posebnost zbirke, za katero zdaj skrbi lokalno turistično društvo, je, da so prav vsi zbrani predmeti s Polhograjskega. Uporabljali so jih ljudje, ki so tu živeli, vsi so tu najdeni, v zbirko podarjeni ali posojeni, nobeden ni kupljen.
Zanimiva krajevna muzejska zbirka
Polhograjska krajevna muzejska zbirka, ki je bila pred tem deset let na ogled v kapeli na Starem gradu oziroma Kalvariji in s pomočjo katere je njena avtorica velikokrat obiskovalce kar sama popeljala v razgibano preteklost Polhovega Gradca, zajema čas od 4. stoletja pred našim štetjem do danes. Najstarejši in eden najdragocenejših predmetov je keltska fibula (sponka), ki jo je pri urejanju doskočišča za smučarsko skakalnico pod severnim vznožjem Kalvarije našel domačin Andrej Peklaj, nato pa sledijo druge arheološke najdbe ter ostaline, povezane z gradom, grofom Rihardom Ursinijem Blagajem, kovanci, bankovci, listine, pratike, molitveniki, predmeti za osebno rabo in noše. Nekaj muzealij govori tudi o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej. Drugi del zbirke predstavljajo stvari, ki so jih ljudje uporabljali v gospodinjstvu, kmetijstvu, obrti in trgovini ter deli vojaške opreme različnih vojska.
Po slikovitem zgodovinskem uvodu sva se z učiteljico Jožico Kavčič, ki je s pomočjo moža Jožeta, prav tako učitelja (matematike in fizike) in dolgoletnega ravnatelja tukajšnje osnovne šole, po letu 2000 »za Pograjce« izdala tri krajevne monografije, preselila k razglednici iz leta 1901 in se najprej ustavila na gričku Stari grad (460 m), ki se kot otok iz vode dviga nad župnijsko cerkvijo in vencem hiš. »Na njem je nekaj stoletij stal mogočen grad, ki ga je prizadel in razmajal močan potres marca 1511. leta, tri leta pozneje pa so ga napadli še uporni kmetje. Potem ga niso več obnovili in so spodaj ob potoku Božni zgradili nov grad, ki še danes stoji. Vendar so ljudje to priljubljeno vzpetino še dobrih tristo let imenovali Stari grad, ko pa je leta 1853 dobil kapelice križevega pota, se ga je oprijelo tudi ime Kalvarija.«
Isto leto, ko je Ana Travn na lastne stroške postavila štirinajst kapelic križevega pota, je žena grofa Blagaja Antonija dotedanjo senčnico, zgrajeno na razvalinah starega gradu, preuredila v osemkotno kapelo s piramidalno streho in laternastim nastavkom, v kateri je sliko žalostne Matere Božje naslikala grofica Terezija Auersperg. Po drugi svetovni vojni so kapela in kapelice nezadržno propadale, dokler jih niso na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli obnavljati. Najprej kapelo, v kateri je leta 1988 dobil prostor krajevni muzej, leta 1990 pa tudi pot in kapelice ob njej, od katerih so se le štiri za silo ohranile, medtem ko jih je bilo treba deset postaviti na novo. Ko so muzejsko zbirko Jožice Kavčič preselili v grad, so v kapeli postavili oltarno mizo, na svoje mesto se je vrnila slika žalostne Matere Božje, v njen zvonik pa nekdanji zvon, izdelek ljubljanske livarne Samassa iz leta 1882. Nato so uredili še okolico in v kapelice namestili skulpture umetnika Franceta Goršeta, tako da je leta 2003, ob praznovanju 150 – letnice postavitve in blagoslovitve kapele in križevega pota, Stari grad oziroma Kalvarija znova dobila nekdanji sijaj. Tako spet služi svojemu prvotnemu namenu, obenem pa je postala tudi priljubljen cilj sprehajalcev in ena od postaj Blagajeve poti po kulturni in etnološki dediščini Polhovega Gradca.
Obrtniško staro vaško jedro
Na tej vzpetini, ob znožju katere tečeta potoka Božna (Velika voda) in Mala voda ter se pod vasjo, Pri Plenku, združita v Gradaščico, naj bi stalo že staroslovensko gradišče, po katerem je naselje dobilo tudi ime, saj se je sprva najverjetneje imenovalo samo Gradec. O nastanku prvega dela današnjega krajevnega imena pa obstajata dve različici. Po prvi, ki jo navaja etimolog dr. Marko Snoj, je ta izpeljan iz osebnega imena Polh ali Povh, tako da je krajevno ime prvotno označevalo gradec v lasti nekega Polha. Po drugi pa naj bi bilo povezano z legendo o polhih, ki da so nekoč utrujenemu popotniku požrli sedlo in jermenje, nakar se je v jezi pridušal: »To ni Gradec, temveč Polhov Gradec.«
Na sliki s starejše razglednice, ki je bila po besedah Jožice Kavčič posneta iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu, izstopa baročna župnijska cerkev Marijinega rojstva, okoli katere je strnjeno staro vaško jedro s številnimi majhnimi stisnjenimi hišami obrtnikov, večinoma nastalimi v 19. stoletju. Na mestu starejših predhodnic so jo zgradili med letoma 1728 in 1736 ter jo v obdobju 1861-1871 skupaj z zvonikom povišali. Ponaša se s prekrasnim zlatim glavnim oltarjem iz domače rezbarske in kiparske delavnice Facia (očeta Mateja ter sinov Antona in Gregorja), ki se je odlikovala po izredni oblikovalski domiselnosti. Poleg Facijev sta bila pomembnejša polhograjska podobarska ustvarjalca še Simon Rupnik in Jernej Trnovec, medtem ko so nekateri v 18., 19. in prvi tretjini 20. stoletja delali drugod po Sloveniji, na Hrvaškem, v Budimpešti, Celovcu, na Dunaju in Bavarskem.
V ospredju več kot sto let stare fotografije vidimo Pristavško polje s številnimi kozolci, od katerih pa se je ohranil le tisti ob desnem robu razglednice, saj sta druge bodisi uničili veliki povodnji v letih 1924 in 1926 bodisi jih je pobral zob časa in razvoja, ko so del tega zemljišča zasedla skladišča obrata tovarne pohištva Hoja. Na obzorju pa se izrisuje razgledna Gora ali Polhograjska gora ali Lovrenc (824 m), s katere je bil leta 1923 narejen višinski posnetek Polhovega Gradca za drugo razglednico. Vrh hriba stoji poznogotska cerkev sv. Lovrenca, ki nosi na stropu prezbiterija letnico 1517, tamkajšnje arheološke najdbe pa dokazujejo, da je bila Gora naseljena že v starejši železni dobi in poznoantičnem obdobju. Tu je tudi klasično nahajališče blagajevega volčina, odkritega spomladi leta 1837, ki je bil skupaj s planiko zavarovan že leta 1898; in s tem predstavljata dve pri nas zaščiteni rastlini.
