Gradnikova bogata spominska zbirka

Zgodbe | feb. '13

V vasi Medana, sredi slikovitih Goriških Brd je na ogled muzejska zbirka tukajšnjega rojaka, pesnika in pravnika Alojza Gradnika. O njegovem delu lahko med drugim preberemo: »Po obsežnem pesniškem delu, po samoniklosti izraza in iskrenosti čustev se uvršča med velike slovenske lirične pesnike dvajsetega stoletja.«
Alojz Gradnik je bil rojen leta 1882 v Medani. Oče Jožef je bil po rodu s Tolminskega in po poklicu čevljar. Mati Lucija je bila Furlanka, z dekliškim priimkom Godeas. Starša sta težko preživljala desetero otrok.
Družina je živela utesnjeno, v sobi, kjer je zdaj del pesnikove spominske zbirke. Nekoč je bil to prizidek k medanski osnovni šoli. Pred tem se je družina večkrat selila. Težko otroštvo in mladost sta Alojza zaprla vase. »Bil je tih posebnež,« o njem vedo rojaki v Medani. Boleče spomine je pesnik zaupal papirju: »Zrl sem v strašne teme svojih brezen: in ker bil pogled je moj zastrt od bridkosti, nisem vedel, Smrt, da si najiskrenejša Ljubezen.«
Kljub revščini so ga poslali študirat. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, na Dunaju pa je študiral pravo, leta 1907 je doktoriral. Služboval je po različnih krajih, upokojil se je kot  sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Iz razstavljenega gradiva obiskovalec izve, da je moral Gradnik v službi znati nemščino, italijanščino, slovenščino in tudi srbohrvaščino.
Leta 1924 se je poročil z Miro Potokar. Rodil se jima je sin Sergej. Pesnikova druga žena je bila Francka Žgur, hči pesnika Franca Žgura.
Pred prvo svetovno vojno je bil z nekaterimi vidnejšimi goriškimi Slovenci več kot tri mesece zaprt v goriškem gradu zaradi suma veleizdaje in vohunstva.

Pesnik in prevajalec
V muzeju je Gradnik najbolj obširno predstavljen kot literat in prevajalec. Sprva se je podpisoval s psevdonimi. Dopisoval si je z Otonom Župančičem in drugimi pesniki ter pisatelji svojega časa. Med drugim je prevedel pet knjig, in to nobelovca Rabindranatha Tagoreja, kitajsko, špansko in italijansko liriko, dela iz srbske in hrvaške književnosti ter strokovna besedila.
Na ogled so vse njegove pesniške zbirke, pa tudi nekatera unikatna dela slovenskih slikarjev - ilustracije Gradnikovih književnih del. Na ogled so postavljene jedkanice Mihe Maleša in Rika Debenjaka. Gradnikov bronasti doprsni kip je izdelal Boris Kalin. In leta 1943 ga je Božidar Jakac ovekovečil v olju na platnu. Brici so svojemu pomembnemu rojaku postavili kip pred gradom Dobrovo. Je delo akademskega kiparja Jakova Brdarja iz leta 1999.
Obiskovalci si z zanimanjem ogledujejo pesnikove osebne predmete. Tu je pisalna miza, za katero je sedel in na njej pisal ali prevajal. Zanimivo je, da pesnik ni nikoli nosil kravate, marveč pisane metuljčke. Vsak predmet hrani v sebi Gradnikovo osebno zgodbo. Zanimiva je žepna ura, ki si jo je pesnik kupil za svojo prvo sodniško plačo.

Občutljivi poet
O njegovem delu so pisali literarni kritiki, da je surova stvarnost kapitalistične družbe silila občutljivega pesnika, da je bežal pred njo, se zapiral vase. A se ji ni uprl, čeprav je spoznal, da je od njegovih osebnih muk hujše trpljenje ljudstva.
Alojz Gradnik je bil v glavnem intimni lirik, izpovedovalec temnih nagonov, strasti, ki zastirajo pot iz začaranega kroga. Menil je, da je »posameznik samo člen v neskončni verigi življenja. (...) Nič se v naravi ne izgubi, vse raste, da izgine in spet tvori in rodi.«
Od erotične domišljije prebičani pesnik je pogosto iskal izhod v trpki osamljenosti, »v svetlih samotah«, oddaljen od družbe in njenih problemov, v razmišljanjih o različnih življenjskih vprašanjih, v poglabljanju v naravo in njene skrivnosti.
Gradnikova poezija je črpala svojo moč iz doživetij, a so se ta pogosto sproščala v trdih, nalomljenih ritmih in v pesniških prispodobah.
Alojz Gradnik je umrl leta 1967 v Ljubljani, pokopan je v rojstni Medani. O svojem slovesu s tega sveta je pisal:
»Ne boš več svoje duše vpraševal, od kod in kam, kaj prav je, kaj ni prav,
kje luč, kje tema je in kje ti poti k resnici vodijo, kje k večni zmoti.«