Leto Evropejcev
Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barosso je sredi januarja ob irskem prevzemu predsedovanja EU v Dublinu napovedal, da bo letošnje leto priložnost za temeljito razpravo o prihodnosti evropske ideje. Ob pozivanju k široki in demokratični razpravi med državljani Evrope bruseljski funkcionarji nekoliko sramežljivo in nekako med vrsticami priznavajo, da se glas državljanov »premalo sliši«, zato je treba najti način, kako naj evropska politika verodostojno izraža potrebe tistih, ki jih najbolj zadeva. O tej zagati je javno govorila tudi evropska poslanka iz Slovenije Tanja Fajon, ko je dejala: »Močno si želim, da bi politika uživala zaupanje ljudi, česar danes, zlasti v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, na žalost ni …« Temu pravzaprav ni kaj dodati, saj gre za ugotovitev, ki ji ni mogoče oporekati. Že dolgo namreč opažamo, da se politične elite vse bolj oddaljujejo interesom državljanov, v bistvu jim gre predvsem za oblast in moč.
Na evropski ravni ima največjo formalno moč parlament, v katerem sedi 736 poslancev (osem jih je iz Slovenije). Vsi so izvoljeni demokratično, pri čemer je zanimivo, da se povezujejo v poslanske skupine, ki zagovarjajo interese posameznih strank. V bistvu se tudi na ravni EU politične stranke uveljavljajo kot »demokratični razlagalci« volje državljank in državljanov. Prav prevladujoč vpliv strank in njihovih vodstev pa je po prepričanju številnih analitikov eden od vzrokov za odtujenost političnih elit ljudstvu. Na te kritike zagovorniki zdajšnjih razmer odgovarjajo, da je povezovanje v politične stranke legitimna pravica državljanov in da so njihovi predstavniki v parlamentu (tako evropskem, kot tudi v nacionalnih) izvoljeni povsem v skladu z veljavno zakonodajo. Drži, vendar je treba zlasti v zdajšnjih razmerah z vso ostrino zastaviti vprašanje, komu so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni. Če pri odločanju upoštevajo zgolj navodila stranke, katere člani so, je zdajšnja številčnost predstavniških teles in razprav v njih zgolj izguba časa in denarja. Veliko bolj preprosto in ceneje bi bilo, če bi stranke, ki bi dosegle parlamentarni prag, »delegirale« v parlament po enega predstavnika, katerega glas bi imel tolikšno »težo«, kot bi jo določil volilni izid. Ali si lahko predstavljate, koliko bi s takim predstavniškim sistemom prihranili na nacionalni, pa tudi na evropski ravni?
Zlasti v času krize politiki zelo radi govorijo o nujnem varčevanju. Tudi iz Bruslja pogosto slišimo tovrstne pozive, vendar bi bilo prav, da bi najprej pometli pred svojim pragom. Ne gre zgolj za visoke dohodke funkcionarjev in evropskih uradnikov, v nebo vpijoča je tudi potratnost vsakokratne selitve parlamenta iz Bruslja v Strasbourg in nazaj. Naj se vendar odločijo, da je sedež Evropske komisije v Bruslju, parlamenta pa v Strasbourgu. Doslej so se evropski politiki vselej izogibali racionalni utemeljitvi te »selitve« in jo pojasnjevali z zgodovinskimi in političnimi razlogi. Morda pa je letos, ki ga predsednik Barosso razglaša za leto »poglobljene razprave o evropski prihodnosti«, čas za tako odločitev.
Med pobude, ki naj povečajo demokratičnost in verodostojnost evropskih in nacionalnih predstavniških institucij, bi lahko prišteli tudi tiste, ki zahtevajo večjo odgovornost vseh, ki v našem imenu sprejemajo odločitve. Drži, že zdaj poslancem po določilih zakona preneha funkcija, če so pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje. Lahko tudi samo odstopijo »zavoljo osebnih razlogov«, če je njihovo ravnanje v nasprotju s sprejetimi moralnimi kriteriji ali interesi stranke. To, kar bi zagotovo okrepilo zaupanje državljanov v demokratične institucije države, bi lahko bila možnost, da volivci v zakonsko določenem postopku odpokličejo poslanca, ki ravna v nasprotju z načelom, da je predstavnik ljudstva. Med drugim bi ta institut možnega odpoklica močno omejil vpliv strank na odločanje v parlamentu. To bi bil zagotovo pomemben korak k nastanku razmer, ko bi bila v resnici oblast v »rokah ljudstva«. To pa je temeljni cilj demokratične družbe, mar ne?
