»Ne peti, rjoveti bi morali v teh dneh poeti …«
Sredi lanskega decembra je minilo devetdeset let od rojstva slovenskega pesnika in partizana Karla Destovnika Kajuha. O njegovi literarni zapuščini je veliko napisanega, zagotovo pa njegove pesmi izžarevajo tudi izrazit socialni čut in željo po drugačni družbi, kot jo je poznal iz svojega otroštva. Tako kot večina njegovih vrstnikov je Kajuh želel, da bi bila nova družbena zgradba pravičnejša in prijaznejša do najbolj ranljivih skupin, ki so bile v predvojni Jugoslaviji izpostavljene najbolj surovemu izkoriščanju.
Vendar Kajuhove pesmi prežemajo tudi zelo lirična občutja, ki jih začutimo celo v najbolj »udarnih« partizanskih stihih. V uvodu knjižice »Jaz sem droben, droben list«, je v uvodnem besedilu pesnikova soborka Marta Paulin - Brina zapisala : »… O čem govorijo te pesmi? O upornem ljudstvu, ki se ne bo dalo nikoli uničiti, o hrepenenju in veri v svobodo, o propadu starega sveta, vendar pripravljeni vse svoje podrediti duhu časa, dati za boljše dni v prihodnosti tudi svoje življenje. Vse to, kar je odsevalo iz njegovih pesmi, je bil Kajuh sam. Nič si ni izmišljal, preprosto je govoril, kar mu je narekovalo srce ... Bil je enostaven, preprost, prepričljiv in njegove tople, dobre besede so povsod našle topel odmev. K temu je še prispevala njegova prikupna zunanjost, barva glasu, otroško prijazen smehljaj. Nikdar malodušen je znal svojim nastopom pričarati neomajno zaupanje, saj je njegova strastna beseda o tem, da bo jutri vse drugače, lepše, pregnala vse dvome v zmago …«
Partizanska vojska je sicer zmagala, vendar Kajuh tega ni doživel. V februarju 1944. leta ga je namreč zadela krogla na vratih hiše pri »Žlebniku« na območju Zavodnje – Bele vode, le dve uri hoda od njegovega rojstnega Šoštanja. Padel je star komaj 22 let.
Mnoge Kajuhove pesmi so ponarodele, ljudje so jih sprejeli za svoje, ker govorijo o njihovih občutjih in stiskah, spodbujajo jih k uporu, k obrambi človekovega in narodnega ponosa. Tudi danes lahko izzvenijo v sporočilo, da moramo tudi v zdajšnjem času krepiti zavest, da »… nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker nismo le številke, smo ljudje !«
