Priljubljeni zdravnik, predvsem pa dober človek
Ime zdravnika Konstantina Konvalinke je tesno povezano z zdraviliščem Dolenjske Toplice. Bil je priljubljen zdravnik in nekaj let lastnik kopališča, ki ga je povzdignil v sanatorij, dobro znan po širni Evropi, saj so sem prihajali evropski aristokrati, bogati petičneži, pa tudi domači bogataši.
Ker je o svojem dedu dr. Konstantinu Konvalinku slišala toliko pohval in navdušenih besed, je njegova vnukinja Maša Marguč, ko se je kot sodnica upokojila, začela raziskovati njegovo življenje, saj ga sama ni poznala. Štiri leta je zbirala gradivo, potem je kakega pol leta pisala knjigo in jo izdala z zgovornim naslovom: Zdravnik iz Dolenjskih Toplic.
Poleg življenja in dela zdraviliškega zdravnika pa je v knjigi predstavila še razvoj zdravilišča in kraja nasploh. »Moj ded je bil dvanajst let lastnik zdravilišča, ki ga je v celoti prenovil in spremenil v sanatorij. V tistem času je postal specialist za balneoterapijo, metodo zdravljenja s termalno vodo, ki je na naših tleh tedaj še niso poznali,« je povedala, nato pa dodala: »V Dolenjske Toplice se je z družino preselil leta 1912 in na pobudo kneza Karla Auersperga prevzel mesto kopališkega in okrožnega zdravnika. Med prvo svetovno vojno je kot komandant vojaške bolnišnice imel priložnost opazovati zdravilne učinke termalne vode na revmatična obolenja. Raziskoval je njene učinke na posamezne poškodbe ter bolezni vojakov. Osredotočil se je na zdravljenje številnih revmatskih bolezni. Na tem področju je bil pionir, ki je pri zdravljenju tudi s toplo in zdravilno vodo dosegal zavidljive uspehe. Kasneje pa zaradi recesije ni več mogel odplačevati dolgov, ki so nastali zaradi prenove zdravilišča, in leta 1941 je bil primoran prodati svoj življenjski projekt.«
Skrb za bolnike
Ker ni bilo več živih sorodnikov, ki bi ji o dedu vedeli kaj povedati, je avtorica knjige najprej poiskala tiste starejše prebivalce Dolenjskih Toplic in okolice, ki so ga poznali. Zelo jo je zanimalo, zakaj je zdravnik Konvalinka ostal domačinom v spominu vse do zdajšnjih dni, torej malo več kot sedem desetletij. Kmalu je ugotovila, da predvsem zato, ker je bil dober človek. »V času njegovega službovanja v Toplicah je bila v teh krajih velika revščina, saj so bile tu v glavnem le manjše kmetije in nobenih služb. Ljudje so se izseljevali, največ v Ameriko. Moj ded pa je zdravil vse, ki so bili bolni, tudi če mu niso mogli plačati. Zbudili so ga lahko sredi noči, v še tako slabem vremenu je vedno brez negodovanja skočil pokonci, sedel v svoj voz in se zapeljal k bolnikom. Pozimi ali v hribovite kraje pa je zajahal konja in nikoli ni nikomur odrekel svoje pomoči,« nadaljuje Maša Marguč.
Radi so ga imeli sodelavci in bolniki, saj je kar naprej tuhtal, kako bi jim olajšal delo, bolnikom pa bolečine. »Ljudem je pomagal tudi na druge načine: jim podarjal oblačila svojih šestih otrok, hodil preverjat, ali se držijo njegovih navodil, ali potrebujejo še dodatna zdravila in pomoč, dovolil jim je loviti ribe v svojih zakupljenih vodah, jim prinašal tudi druge stvari, ki so jih potrebovali in do katerih je sam laže prišel kot vaščani. Družil se je z njimi, rad se je pošalil, sodeloval je v različnih društvih, skratka, imel je rad ljudi in ljudje so ga imeli radi.«
