Sv. Hema
Hema se je rodila na gradu Pilštanj grofu Engelbertu in grofici Tuti, verjetno leta 983. Bila je slovenskega plemiškega rodu, saj je bil njen ded ali praded Svetopolk, ki mu je cesar Arnulf I. leta 898 podelil okrožje Breže (Friesach) ali Krško grofijo z glavnim gradom Seliče blizu Brež. Tako je bil postavljen temelj imenitni rodbini grofov Seliških ali Breških, ki je imela še obsežne posesti v dolini Aniže in okoli Pilštanja na Štajerskem. Hemo je zasnubil plemič Viljem, mejni grof v Savinjski dolini. Bil je potomec slovenske krvi. Njegov ded je bil Volkun ali Valjhun, ki je poleg Trušenjske doline in Djekš na Koroškem leta 895 dobil v posest tudi rajhenburško in krško okolico, kasneje pa še zemljišče v okolici Vitanja ob Sotli in v dolini Mirne na Dolenjskem. Vsa posestva dveh bogatih družin so se še povečala s poroko grofa Viljema in grofice Heme.
V zakonu sta se jima rodila sinova Viljem in Hartwik. A Hemi usoda ni bila naklonjena, da bi lahko uživala v družinski sreči. Še pred letom 1015 ji je umrl mož Viljem. Iz starih pripovedi zvemo, da se je po zgledu mnogih kristjanov odpravil na božjo pot v Rim, da je odšel na pot brez spremstva in v preprosti romarski obleki. Med vračanjem, ko je bil že blizu doma, je tako hudo zbolel in v nekaj dnevih umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Lenarta, ki jo je dal sezidati prav on. Hema je v spomin na svojega moža dala na Slovenskem zgraditi več cerkva.
Leto 1036 je bilo za Hemo usodno. Star zapis ta dogodek opisuje takole: »Blizu Selič je imela grofica Hema velike rudnike zlata in srebra, kjer je imelo posla mnogo rudarjev. Ker pa so bili dobro plačani, so se vdajali pijančevanju in razuzdanosti. Ko se je eden izmed rudarjev drznil posiliti ženo uglednega meščana iz Brež, sta ga mlada grofa dala takoj obesiti. Ta strogost pa je tako razdražila rudarje, da so se uprli gospodi. Ko sta nekega dne mlada grofa spet prišla v rudnik, so ju zgrabili in umorili.«
Hema se je odločila, da vse svoje imetje porabi v dobre namene. Tako je leta 1074 ustanovila benediktinski samostan sv. Blaža v Admontu, nato pa še nunski samostan v Krki. Zidavo cerkva in samostanov je Hema skrbno nadzorovala in je delavcem celo sama izplačevala dnino. Vsak je dobil toliko, kot se je trudil, vendar vsi niso bili zadovoljni z dodeljenim in so se pritoževali. Tedaj je Hema odprla denarnico in nezadovoljnežu dovolila, da si je sam vzel, kot je mislil, da je zaslužil, vendar nihče ni vzel več ...
Cerkev Matere božje in samostan je na veliki šmaren 1043. leta slovesno posvetil salzburški nadškof Balduin. Tedaj je redovniško obleko prejela tudi Hema, kasneje so jo razglasili tudi za blaženo. Nunski samostan blažene Heme v Krki pa je čez nekaj desetletij postal krška škofija.
