»Pust je pršu«

Zgodbe | feb. '13

Čeprav je december za mnoge najlepši čas v letu, pa je pustni čas za marsikoga najbolj zabaven. Tako ga doživljamo tudi v krajih pod Snežnikom, kjer si kmalu po novem letu dolge zimske večere krajšajo s pogovori o tem, v kaj se bodo letos našemili.

Sledi mrzlično pripravljanje kostumov – mrzlično zato, ker kljub dolgemu dogovarjanju vedno zmanjka časa, tako da se kostum naredi šele tik pred zdajci.. V sprevodu, ki nosi ime Pust je pršu, in bo letos že osemnajstič zapored, sodeluje največ domačih pustnih skupin, vedno pa so v njem tudi tiste iz sosednjih hrvaških ter nekaterih bolj oddaljenih slovenskih krajev.
Pustna prireditev v Ilirski Bistrici je paša za oči ne le zaradi privlačnih novodobnih mask, temveč tudi zaradi znatnega števila tradicionalnih mask, značilnih  za dolino Reke in za Brkine. Najbolj znani so Škoromati iz Hrušice in Podgrada, pa Pregarske šjme, Vrbovske ter Vrbišće šjme.
Še bolj zanimivo pa je spoznati, kakšno je bilo nekdaj tradicionalno pustovanje. Predpustni čas je veljal za čas porok. In če se v vasi nobeno dekle ni omožilo, so ob pustu v vasi vlekli ploh. Rozalija Pugelj iz Kosez se spominja, da so v njeni vasi vpregli dva para konjev in vanje zapregli staro železo, kose pločevine, ki so v dolžino merili petdeset metrov, nato pa s to vprego dirjali tudi nekaj kilometrov daleč.
Navade so se razlikovale od vasi do vasi. Medtem ko je bila v nekaterih vaseh (npr. Jasen, Trnovo) tako imenovana poberija strogo na pustni torek (marsikje se tega še držijo), pa je v Kosezah fantovska družba pobirala darove že v ponedeljek, starejši-poročeni na pepelnico v sredo, v torek pa so samo plesali! Danica Poklar iz Podgraj pa pravi, da je pustna druščina prišla v Podgraje v ponedeljek ali v torek, šele po nekaj večerih pobiranja darov po drugih vaseh. Poberiji je sledila pojedina – friganje pobranih jajc in klobas.
Pepelnična sreda je ponekod veljala za dela prost dan. Jože Baša iz Jasena pravi, da so si Jasenci vzeli froj, sedli na voz in se tisti dan kam odpeljali. V Podgrajah je bil na pepelnico čas za pokop pusta. Včasih so ga zažgali ali utopili, česar pa v vasi niso vselej odobravali, nekateri bolj pobožni vaščani so temu običaju celo ostro nasprotovali. Zdaj puste obesijo na drevesa ali ulične svetilke na križiščih ali sredi vasi, nekoč pa ni bilo tako.
Etnologinja Špela Brožič Križaj meni, da je običaj obešanja pusta prišel iz Kastavščine, iz bližnjih hrvaških krajev in se ga ljudje ne spominjajo več. V Vrbici zdaj pusta obesijo ob glavni cesti, na pepelnično sredo pa ga zažgejo ali ustrelijo in mu priredijo cerkven pogreb. Mihael Logar iz Vrbice pa trdi, da se je navada sežiganja pusta pojavila šele po drugi svetovni vojni.
In v kaj so se včasih šemili? V Kosezah so se moški oblekli v ženska oblačila – krila in kombineže, v narobe obrnjene hlače in podobno, kar so pač našli doma, saj kupiti niso imeli kje niti s čim. Zemonke pa so veljale za bolj šaljive in očitno so bile tudi bolj iznajdljive. Domislile so se črnih trakov, ki so jih nosili pogrebniki in so po pogrebu končali zataknjeni po grobu. Zemonke so se odpravile na pokopališče po te trakove, jih obesile po sebi in bile so našemane! Pust je lep dokaz, da iznajdljivost ljudi ne pozna meja.
Naj omenimo še tradicionalne Vrbišće šjme, ki s svojimi maskami bogatijo dediščino tukajšnjih krajev. Najbolj prepoznavna lika sta Beli in Črni lovc, oblečena v krzno – beli nosi na rami klešče, črni pa ima krvaljo, palico za hojo. Spremlja  ju pester sprevod likov: Lovec in medved, ki pleše, jelen in srna, Orač ter Sejač, Ceganka, Stari in Stara, Cuprnca, Bršljanar, različni obrtniki, Munka in Munec iz Čičarije, opica in kamela, Policaj, ki skrbi za red, pa še marsikdo. Njihova značilnosti so tudi usnjena obličja, po domače larfe, ki naredijo like še bolj edinstvene.