»Tu gori, na Bajnšicah, je vse drugače«

Prosti čas | feb. '13

Na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote, tik ob robu nad Čepovansko dolino, se v ozkem pasu razprostira najdaljša - tri ure hoda dolga vas v Sloveniji Lokovec. Deli se na Spodnji, Srednji in Zgornji in je izhodišče za današnji izlet na 1071 metrov visoki Lašček, ki je najvišji vrh te planote.

Po dolini Soče se pripeljemo do odcepa ceste za Čepovan in Lokve v bližini znamenitega solkanskega mostu. Pripeljemo se lahko tudi iz Mosta na Soči ali iz Dolenje Trebuše po drzno speljani cesti. Največje naselje v osrčju doline, Čepovan, je največkrat omenjen po dogodkih iz 2. svetovne vojne. Tu je bil namreč štab 9. korpusa, zato so ga Nemci večkrat bombardirali in vas v celoti požgali. Nad naseljem stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, v kateri je shranjena ena najstarejših in najlepših kopij svetogorske podobe. Nekaj kilometrov za zaselkom ob cesti za Most na Soči stoji domačija pri Moražcu na Vratih, kjer je bil posnet film Pestrna po literarni predlogi Franceta Bevka.

Zakrasel, vrtačast svet Banjške planote
V Čepovanu zapeljemo na cesto za Lokovec, Banjšice in Kal nad Kanalom. Cesta se strmo vzpenja nad dolom do ravnice, kjer zavijemo desno na cesto za Zgornji in Srednji Lokovec. Ob prvih hišah nas pričaka velika lesena skulptura kovača – lahko bi rekli, da je zaščitni znak te dolge in razpotegnjene vasi. Kovači so zasloveli s kovanjem žebljev, svedrov in različnih rezil, od katerih je najbolj znan tako imenovani fouč (zložljiv nožič, pipec) in so ime Lokovca ponesli vse do cesarskega dvora na Dunaju.
Razvite so bile tudi druge domače obrti. Žene so klekljale, tkale platno in predle, možje so ob kovaštvu še izdelovali suho robo. Na lično urejenih domačijah opazimo sledi pravih mojstrov kamnoseštva.
Visoko kraško planoto, ki leži 5 kilometrov severno od Nove Gorice, na severu omejuje dolina reke Idrijce, na zahodu reka Soča, na vzhodu in jugu pa ozka in globoka Čepovanska dolina. Na tem mestu je bilo nekoč jezero, ki je odtekalo kdo ve kam. Vode tu gori ni, razen v kapnicah in prehodih pod zemljo. Vse polno je njivic v vrtačah in kamnitih hiš na izkrčenem svetu med gozdovi, ki so ponekod združene v zaselke ali vasi. Presenetijo nas samevajoče domačije, več praznih in razpadajočih kot tistih, v katerih je še življenje. Cest in kolovozov je na planoti nešteto, prav tako kraških jam in brezen.
Prvi stalni naseljenci v takratnem gozdnem svetu so bili oglarji. Kolibe so kmalu zamenjale domačije, ki se stiskajo na izkrčenem svetu med nepreglednimi gozdovi ob kamnitih ograjah, ki so varovale skalam iztrgano zemljo pred erozijo. Od oglarstva je ostalo zanamcem bore malo, razen da je kdaj tu gori srečanje oglarjev Slovenije ali kak drug oglarski praznik. V Lokovcu se je rodil tudi koprski škof Metod Pirih. O njegovem delu in življenju si lahko ogledamo razstavo v bivšem župnišču ob cerkvi sv. Petra in Pavla (iz leta 1800). Zanimivo je, da je kraj pred sto leti imel prek 1400 prebivalcev, danes pa jih ima manj kot tristo.

Krožna pot na Lašček
Na ograji nekdanje šole, nasproti župnijske cerkve, nas oznake z napisom Lašček (1 ura 45 min) vabijo na krožno pot.
Čez nekaj korakov smo že v gozdu. Zavijemo levo do kamnite ograje, za katero stojijo goli, nemi spomin, kako je gospodarski razvoj Nove Gorice zvabil vaščane v dolino. Pot se vije po široki gozdni poti med skalami do asfalta, ki se kmalu spremeni v makadam. Gremo skozi zaselek Novo mesto, mimo osamljenih domačij. Nekaj časa hodimo po širokem kolovozu, se mimo zapuščene hiše spustimo do mesta, kjer nas oznake usmerijo strogo levo navzgor v gozd. Med drevjem in skalami se skrivajo napol porušene hiše. Če dobro pogledamo, opazimo, da so to bile nekoč mogočne domačije, ki jih je sestavljalo več stavb z ločenimi kamnitimi kletmi ali shrambami, pa tudi sledi kamnitih vodnjakov so še vidne. Pot se prek zapuščenega travnika spusti do velike domačije in naprej po poti skozi gozd. Naša pot se potegne malo navzgor na travnik in zopet skozi gozd, s katerega se spustimo do asfaltne ceste.
Desno vidimo strmo reber s senenimi kopami, nad njo pa skromno domačijo, ki še kljubuje v tem zaraslem svetu. Po nekaj metrih hoje po cesti zavijemo levo na kamnito pot, prečkamo travnik in se povzpnemo do ograje, za katero se razprostira velik travnik in tudi lep pogled na zahodni del Banjške planote. Od tod hitro dosežemo kopasti vrh. Strmina do vrha je edina na vsej poti, ki da malo sape.

Vrh je nekaj posebnega. Rafko Terpin je v svoji knjigi Klanec do doma zapisal, da je Lašček kralj nad Lokovcem. Pogledi uhajajo daleč tam zadaj na Dolomite in naprej proti severu na Matajur, Krn, Kanin, Mangart, Triglav in na venec bohinjskih gora. Proti vzhodu se odpira pogled na Grintovec, Blegoš in Porezen. Od vzhoda proti jugu se odpre pogled na Snežnik, Golake, Poldanovec, proti jugu vidimo Trstelj, daleč zadaj v lepem vremenu tudi morje in ladje, nekoliko proti zahodu sta Sveta in Stara gora, za njo pa ravnice Italije. Pravi balzam za oči in dušo.
Med vračanjem se z vrha spustimo proti severu. Po nekaj minutah se na označenem razpotju (slabo vidno, ker so napisi za smer proti izhodišču na skali s spodnje strani) naša pot loči od poti, ki pelje na Vrh Ječmenc.  Zavijemo levo ob robu travnika in naprej v gozd. Pot nas pelje večinoma po gozdu ob kamnitih ograjah vse do lesene lehe. Tu zavijemo rahlo desno do nove gozdne ceste, ki jo prečimo, se malo povzpnemo in se spet zgubimo v gozdu. Pridemo do razpotja, tu zavijemo ostro desno in nadaljujemo po široki cesti do mesta, kjer zavijemo levo. Ob breznu, ki je na naši levi, nadaljujemo po gozdni cesti do asfalta. Oznake nas usmerijo navzgor levo na cesto in po njej ob na redko posejanih domačijah in vikendih do izhodišča. Pot v obe smeri oziroma celotna krožna pot traja štiri ure. Je lahka, dobro označena, vendar moramo biti med hojo vseeno  pozorni na razpotja, da ne zaidemo. Celotna pot je zarisana na izletniški karti Goriška, najdemo pa jo tudi v Atlasu Slovenije na strani 116.

V bližini Iz Banjške na Trnovsko planoto
Lokve. Iz središča Čepovana se levo odcepi gorska cesta za Lokve, ki se vzpenja vse do Planote. Parkiramo v središču kraja pri informativni tabli.
Na hribu so v 18. stoletju postavili kapelico, pozneje pa cerkev sv. Antona Padovanskega. Na vrh dokaj razglednega hriba pelje sprehajalna pot. Dolina je spomladi in poleti idilična za daljše in krajše sprehode in kolesarjenje, pozimi pa pritegne smučarje. V vasi je družinski hotel Winkler, kjer je mogoče prenočiti.

Z Lokev se zapeljemo skozi naselje Trnovo do odcepa ceste, ki zavije desno navzgor do bazilike Marijinega vnebovzetja na Skalnici (tudi Sveta Gora), ki je znano romarsko središče. Na vrhu stojita ena izmed sedmih slovenskih bazilik ter Frančiškanski samostan Sveta Gora.

Med vračanjem proti Novi Gorici si ogledamo znameniti Solkanski most čez reko Sočo z največjim lokom iz obdelanega kamna na svetu.
Nato se zapeljemo v središče Nove Gorice (bližina Park hotela), od tam pa peš nadaljujemo na vzpetino, na kateri stoji Kostanjeviški samostan in ob njem znameniti vrt, v katerem je posajenih prek 70 vrst burbonk (vrtnic), ki cvetijo samo v maju. V cerkvi so v grobnici pod prezbiterijem pokopani zadnji člani francoske kraljeve rodbine Burbon.