Vrtnarstvo je del kulture

Prosti čas | feb. '13

Že v besedi hortikultura je v njeni zadnji polovici nakazana kulturnost. Kar so nekdanji Latini označevali kot hortus in hortulanus, pa Slovenci razumemo kot vrt in vrtnar. Prav ta povezava med vrtnarjenjem in dnevom kulture je razgibala tipkovnico mojega računalnika. Obdelovanje ali kultiviranje vrta, urejanje bivanjskega okolja sodi med kulturne dejavnosti …

Zato si le dajmo duška, ko nas v teh tednih zasrbijo prsti, da bi se v novi pomladni sezoni približali naravi, rastlinju, vrtni zemljici, oživljajočemu dogajanju v okolici. To pa še ne pomeni, da moramo za vsako ceno s pomladnih sprehodov nositi v domači vrt vse od kraja, kar nam je všeč. Tu se hitro lahko najdemo med nekulturnimi »hortikulturniki« in na drugi strani zakona. Varovanje okolja pomeni tudi ohranjanje v naravi rastočih rastlin. Naravovarstveniki so pred leti v Turčiji dali pobudo za ohranjanje zvončkov, vetrnic, jaric in ciklam. Vsako leto so s posredovanjem trgovcev uvozili po 70 milijonov čebulic in gomoljčkov. Zdaj marsikje v naravnem okolju načrtno množijo omenjene vrste kar na svojih njivicah, tiste v divjini pa nihče več ne ogroža. To kaže pohvaliti zlasti zato, ker drugod po svetu že uresničujejo podobno varstvo za druge ogrožene rastlinske vrste. Naj bi bili tudi nam za svetel vzgled!

Zgodnje setve
Za mnoge koristne in okrasne rastline se začenja življenjski krog s pomladno setvijo. Pri tem prav gotovo ne smemo zanemariti različnosti, saj nekatere dorastejo v rekordno kratkem času, drugim pa so skoraj prekratki dnevi do jesenskih zmrzali. V svojih dednostnih zapisih imajo rastline precej natančno določen čas rasti do cvetenja ali dozorevanja. Pri rastlinah, ki so že od nekdaj navajene na naše podnebje, ni nobenih težav. Huje je s tistimi iz toplejših krajev in jim z zgodnjo setvijo poskušamo zagotoviti daljšo poletno rast. Z zgodnjo setvijo nekako raztegnemo obdobje rasti. V toplih prostorih sejemo in nakaljujemo, še preden na prostem narava ustvari primerne razmere za vznik. Konec svečana je že pravi čas za začetek domače vzgoje sadik paradižnika, jajčevca in paprike. Zlasti paprike so na začetku počasne in za optimalno kalitev potrebujejo več kot le sobno temperaturo. To velja tudi za okrasne paprike, ki so praviloma užitne kot vse druge, le da so izrazito pekoče. Setve se torej le lotimo pravočasno, seme pa pred tem namočimo čez noč.
Kar zadeva zgodnjo in strokovno setev, so zelo zahtevne drobnocvetne in gomoljne begonije, petunije, lobelije in enoletna kadulja. Pridelavo sadik teh enoletnic večinoma raje prepustimo poklicnemu tveganju tržno usmerjenih vrtnarjev. Dovolj dobre sadike pa lahko doma pridelamo pri okrasnem tobaku. Iz zelo drobnega semena zrastejo rastline, ki poleti neutrudno cvetijo in dišijo. Za vse vrste bučnic pa je februarja še nekoliko prezgodaj, zato si za tako setev rezervirajmo čas v sušcu in zgodaj v aprilu.

Nakaljevanje
To je dejansko prebujanje korenik in gomoljev iz bolj ali manj trdnega zimskega počitka. Za vrtno in parkovno rabo so zelo uporabne in priljubljene indijske kane, ki jim za poletno listno in cvetno razkošje ni nikoli dovolj sončnih dni in gnojilnih zalivkov. Zato je izredno pomembno zgodnje pomladno nakaljevanje gomoljastih korenik, da v drugi polovici maja lahko sadimo na prosto že dokaj velike rastline z razraslim koreninskim spletom. Tako pripravljene kane bodo kmalu zacvetele, zlasti če se odločimo za katero novejših sort nižje rasti. Podobno je treba nakaliti tudi gomoljne begonije, sicer brez potrebe zapravimo nekaj pomladnih tednov. Včasih so v pomladni prodaji še gomolji siningij, ki jih bolje poznamo pod imenom gloksinije. Njihove kupljene ali od minulega poletja prihranjene gomolje nakalimo podobno kot begonije: položimo jih na vlažen substrat, vse primerno navlažimo in za nekaj časa prekrijemo s folijo, da ohranjamo vlažno ozračje. Ko se pokažejo zametki poganjkov, rastlinam ponudimo dovolj svetlobe, zalivati pa je treba zmerno, po občutku in pameti.

Cvetoče sobnice
Še precej neprijazne februarske dneve si v stanovanju popestrimo z nekaterimi cvetočimi lončnicami, značilnimi za ta del leta. Omenimo le nekaj najlepših. Sem zagotovo sodijo sobne azaleje (Rhododendron simsii), ki so na voljo v več velikostih in v številnih sortah. Najpogosteje njihova lepota hitro omaga v suhem in pretoplem sobnem okolju. V naravi so namreč njihovi zarodniki vajeni vlažnih gorskih meglic, svežih temperatur in predvsem kislega rastnega substrata. To pa so pogoji, ki jih izpolnjujemo nekoliko teže. Navzlic temu se lahko nekateri ljubitelji pohvalijo, da ohranjajo azaleje v dobri kondiciji kar po več let. Tudi pepelke ali cinerarije (njihovo strokovno ime je doživelo več sprememb, zdaj pa vrtne križance označujemo kot Pericallis x hybrida) cvetejo dlje časa v hladnih prostorih. Na žalost prijetna toplota stanovanjske sobe pomeni najugodnejše okolje za listne uši, ki se kmalu naselijo na spodnji strani pepelkinih listov. Ušivost je predvsem posledica pretoplega okolja, saj je pepelkam pogodu že pet stopinj nad zmrzliščem. Eno izmed imen je povezani z vulkanskim pepelom in ognjeniško lavo Kanarskih otokov, kjer divje raste pomembna izhodiščna vrsta, nekoč imenovana Senecio cruentus.

Optimalno prezimovanje
Tako lončnice, kot tudi posodovke pozimi upočasnijo vse življenjske funkcije. Njihova rast je pogojena s soodvisnim razmerjem vode, toplotne in svetlobne energije. Prav svetlobo rastline najbolj pogrešajo v tem času. Le v redkih primerih se nam posreči, da jim dodamo kak umeten svetlobni vir. Polna naravna osvetlitev je tudi zdaj najboljša, okna pa tega ne zagotavljajo. Samo rastlinam namenjeni rastlinjaki so gojitveni optimum, a tem razmeram se vsaj v času prezimovanja rastlin najbolj približamo v zimskem vrtu. Tako pravimo zaprtemu prostoru, največkrat prislonjenemu na hišo, ki ima vlogo nekdanjih oranžerij. Taka pridobitev prija rastlinam in je prispevek k bivanjskim ugodnostim. Kultura bivanja, tudi bivanjska kultura je večplastnost v človeški prehodnosti in vrtnarjevo zimsko razglabljanje se konča pri resnici, ki še vedno drži: najprej naj bo preskrbljen želodec in glava pod varno streho, šele potem se razpira bogata in s pestro vsebino natrpana vreča kulture.