Lažnivci med nami
Laž je poseben način odzivanja v okoliščinah, ki ogrožajo človekovo samopodobo in celo samospoštovanje. Če smo iskreni, se vsi kdaj pa kdaj zlažemo. Prav pogosto pa je laž obrambni mehanizem predvsem pri otrocih.
Vzrokov za laganje je veliko, pa vendar bodimo pozorni in raje stopajmo po poti resnice, ki je manj stresna. Včasih je ta pot sicer neprijetna in tudi boleča, a nas osrečuje, medtem ko nas laž ne osrečuje, tudi če je majhna in če nam trenutno prinaša koristi.
V trenutkih, ko bi se zatekli k laži, raje poiščimo drug izhod. Najdimo dejavnost ali pogovor, ki bo osmislil naše življenje in okrepil občutek zadovoljstva. Seveda je za to potrebna volja. Torej z voljo do resnice! Pogosto pa to ni lahko. Pravijo, da sleherna laž pritegne nase druge laži! Razmislite o tem!
O laži kroži med ljudmi veliko pregovorov. Naj jih nekaj navedem:
Slovenski: »Laž ima kratke noge.«
Afriški: »Grenka resnica je boljša kot sladka laž.«
Turški: »Poslušati laži je teže kot lagati.«
»Lažnivcu ne verjamemo, tudi ko govori resnico,« pa je dejal Cicero.
Nedavno mi je znanec povedal, kaj je o laži rekel znani nemški državnik s konca prejšnjega stoletja Otto Bismarck: »Največ se laže pred volitvami, za časa vojne in po lovu.«
Zakaj lažemo?
Nemška psihologinja Henrietta Schermall ugotavlja, da veliko ljudi v vsakdanjem življenju v določenih trenutkih ne zna ravnati drugače, kot da bolj ali manj laže. Oglejmo si nekaj primerov
Kako nastane laž:
Soseda Ana povabi sosedo Ivo v kino, ker ima eno vstopnico odveč. Ana nikoli ni bila simpatična Ivi, zato hitro najde izgovor: »Hvala za vabilo, a prav takrat dobim obisk.« In laž, ne da bi koga prizadela, ji pomaga, da se brez zamere reši nesimpatične sosede.
Smisel laži:
Mož 75-letne gospe je hudo bolan in odvisen od ženine pomoči. Zadnje čase se tudi ona slabo počuti. Ko obišče zdravnika, izve za nujno operacijo. Zelo je vznemirjena. Ko se vrne od zdravnika, na vprašanje moža, kako je opravila, da ga ne bi prizadela, odgovori: »Vse je v najlepšem redu.«
Prikrivanje:
Med zakoncema že nekaj let, odkar so odšli otroci od doma, ni več tako, kot bi moralo biti. Zadnje čase je 15 let mlajša žena spoznala simpatičnega vdovca in z njim navezala tesnejše stike. Možu se na vse načine laže o vzrokih za svojo pogosto odsotnost: ima zmenek s prijateljico, kontrolo pri zdravniku, rekreativno telovadbo in podobno. Ima vtis, da ji mož verjame. A vprašanje je, koliko časa še?
Veliko laži je tudi na propagandnem področju:
Prodajalec na trgu nam ponuja domačo zelenjavo. Znanka pa ve povedati, da kupuje pri veletrgovcu uvoženo iz tujine, nato pa jo prodaja kot »domačo«.
Pozorni pa moramo biti tudi pri različnih oblikah obveščanja. Še in še bi lahko naštevala primere laži.
Zanimivo pa je tudi razmisliti, zakaj se zlažemo:
- da ne bi koga prizadeli …
- ker si želimo določene koristi …
- ker želimo biti videti boljši, uspešnejši, kot smo v resnici …
- ker se zavedamo, da ravnamo napak …
- ker želimo nekoga prepričati, da so naše ideje pravilne …
- ker nismo dovolj čustveno zreli …
Tako je laž negativno čustvo, ki kaže vrednostni odnos do zunanjega sveta in naše »manipuliranje« z njim.
Obraz veliko pove
Lažnivec se ne zaveda, da mu okolje kmalu ne bo več verjelo.
Nemški socialni psiholog K. Fiedler ugotavlja, da kar veliko ljudi pogosto predvsem iz vljudnosti poseže po laži: »Vesel sem, da sem te srečal in da dobro izgledaš,« reče možakar nekdanjemu sodelavcu, ki mu je bil zaradi zavisti trn v peti. Tudi v tem trenutku bi se mu najraje ognil. Psiholog Fiedler je tudi mnenja, da kar precej naših vljudnostnih fraz ne vsebuje resničnega odnosa do osebe, ki so ji namenjene. Zanimiva je tudi ugotovitev, da se dobrim prijateljem zlažemo redkeje kot tujcem. Svojemu partnerju pa pogosteje kot prijatelju.
Je majhna laž vselej neustrezna? Mnogi menijo, da ne. Zakaj bi, denimo zdravnik, hudo bolnemu bolniku, ki je v dokajšnji meri tudi miselno odsoten, razlagal, kako brezizhodno je njegovo stanje. S tem bi samo še dodatno prizadel njegovo psihofizično stanje in mu vzel še preostali kanček moči. Naj se na drugačen način potrudi na nebesedno sporazumevanje s pacientom, kar mnogi naši zdravniki dobro znajo.
Z nebesednimi sporočili lahko človeku povemo veliko, ne da bi mu lagali in ne da bi ga prizadeli. Pomemben je dotik, topel pogled in potrpljenje. Sam obraz veliko razodeva. Že Cicero je pred 2000 leti zapisal: »Obraz je ogledalo duše.« Človekova čustva, njegovo razpoloženje se zrcalijo na obrazu. Lahko je kdo od nas še tako »priliznjeno vljuden«, prikrito agresivno gospodovalen, njegove obrazne mišice povedo, da laže! Pravijo, da se »kronični lažnivci« ne morejo dolgo časa pretvarjati! Bodite pozorni na laži, ko komunicirate z ljudmi. Če sumite, da kdo laže, ga dobro opazujte. Njegovo vedenje ga bo hitro izdalo.
Človek se razodeva v besedni in nebesedni govorici. Tudi tedaj, ko laže.
