Najstarejša slovenska »vremenarka«
Vreme neposredno ali posredno vpliva na večino naših aktivnosti, zato mu že od nekdaj namenjamo veliko pozornosti. Prve meritve na ozemlju naše države so potekale že v tretjem desetletju devetnajstega stoletja, neprekinjeno pa se vremenski podatki zbirajo od leta 1850 dalje, ko je začela delovati meteorološka postaja pri Brzojavnem uradu v Ljubljani. Dandanes deluje široka mreža meteoroloških postaj ter merilnih in opazovalnih mest, kjer meritve in opazovanja opravljajo honorarni opazovalci, bolje rečeno prostovoljci. Ena izmed njih je tudi Marija Šmit iz Gomilskega, ki je pri svojih 90 letih in še nekaj več najstarejša »vremenarka« nekdanjega Hidrometeorološkega zavoda Slovenije ali zdajšnje Agencije republike Slovenije za okolje.
Marija Šmit iz Rezane, kot pravijo temu delu Gomilskega ob magistralni cesti Ljubljana – Celje, je bila pridna učenka, še posebno rada pa je imela zemljepis in vse, kar je povezano z naravo. Žal pa starša nista imela denarja za njeno nadaljnje šolanje, tako da je ostala doma, se poročila, gospodinjila in skrbela za dom. Vseskozi pa je rada brala in si tako širila svoja obzorja. Pred 40 leti je postala honorarna opazovalka vremena, ko je to delo je prevzela od sovaščana Jakoba Korošca, že pred njim pa je meritve opravljal nekdanji učitelj tamkajšnje osnovne šole Franjo Šega.
»Nekaj časa sem imela na svojem vrtu vremensko hišico ali, kot rečemo, klimatološko postajo, kjer sem vsak dan zjutraj ob 7. uri izmerila maksimalno in minimalno temperaturo, pa padavine, če so bile. Poleg tega pa sem trikrat na dan, in to ob 7., 14. in 21. uri, poleg temperature merila še vlago, vidnost, oblačnost, stanje tal, hitrost in smer vetra. Treba pa je bilo zabeležiti tudi druge atmosferske pojave, kot so megla, slana, rosa, različne vrste padavin, denimo dež, toča , sneg, pa viharni veter, nevihte in še kaj. To počnem še vedno, čeprav imam zdaj le padavinsko postajo. Če so padavine, vsak dan ob sedmih zjutraj izmerim količino padavin, sicer pa beležim že omenjene atmosferske pojave. Opazujem tudi rastline - kdaj katera zacveti, kdaj je konec njenega cvetenja, kdaj začenja zeleneti kako drevo in kdaj mu začne odpadati listje. Te podatke si zapišem v svoj zvezek, nato pa v padavinsko poročilo, ki ga vsak mesec pošljem na ARSO - Urad za meteorologijo.«
Skrbno zapisovanje podatkov
Marija nam je ob našem obisku pokazala, kakšno je njeno delo, z zanimanjem pa so njeno demonstracijo spremljale tudi njene tri pravnukinje in vnuk. Pokazala nam je, kako meri količino padavin v tako imenovanem Hellmanovem dežimeru ali, kot mu tudi rečejo, pluviometru, ki ima presek 200 kv. centimetrov. »Vsako jutro ob sedmih po sončnem času z menzuro, to je s stekleno kemijsko posodo, izmerim količino vode, ki se je natekla v kanglico dežimera. Pozimi pa sem ob istem času dolžna izmeriti višino novega in skupnega snega. Izmerim ga s pomočjo posebne palice s centimetrsko skalo. Višino skupnega snega izmerim na travnati površini, višino novozapadlega pa na posebni deski, položeni na stari sneg,« pove Marija in nam pokaže zvezek, v katerega vsak dan vpisuje vse izmerjene podatke in opažanja. Zapisani so podatki kar za kaki dve desetletji nazaj. Iz prve roke tako tudi zvemo, da je predlani leto skupaj padlo na kvadratni meter le 909 litrov dežja.
Branje njena velika ljubezen
Pred 33. leti je Marija ali Mici, kot ji pravijo, postala vdova, pred petimi leti pa je izgubila še sina Draga. Vedno pa je ob njej kdo od domačih, bodisi snaha Draga ali vnukinja Saše in vnuk Uroš, veselje pa ji delajo tudi pravnukinje Tjaša, Karmen, Zala in pravnuk Bine. Lani, ko je praznovala devetdeseti rojstni dan, so se vsi skupaj odpravili na izlet na Gorenjsko, kjer so obiskali Brezje in Bled.
Sicer pa Mariji nikoli ni dolgčas. Poleg tega, da je vsak dan zaposlena z meritvami vremenskih sprememb, je njena velika ljubezen branje. Z veseljem prebira Vzajemnost, Utrip Savinjske doline, Slovenske novice, Nedeljski dnevnik in drugo časopisje ter revije. »Tako se zakopljem v branje, da še lačna nisem,« pravi Marija, ki za branje ne potrebuje očal. Zanimivo pa je, da največkrat bere kar stoje, naslonjena na mizo z razprostrtim časopisom. Tudi sicer je nadvse vitalna in bistra žena, ki ji nikakor ne bi mogli prisoditi njenih pravih let. Branje in spremljanje vremena jo tudi ohranja duševno vitalno ali, kot ona pravi: »Hvala bogu, da imam še vse pospravljeno po svojih dilah.«
Gosta mreža meteoroloških postaj
Pri nas deluje 38 klimatoloških in 161 padavinskih postaj. Seveda pa je k temu treba prišteti še vse avtomatske merilne postaje, ki so postavljene po vsej Sloveniji. Postaje hkrati merijo padavine, temperaturo, veter in vlago, veliko avtomatskih postaj pa ima vgrajene še dodatne senzorje, denimo za merjenje energije sončevega obsevanja, vidnost, trenutno vreme, višino oblakov … Postaje sporočajo podatke vsake pol ure, padavine pa se vzorčijo na vsakih pet minut.
Proučevanje vremena in klime je neprecenljivega pomena za vse pomembnejše človekove dejavnosti, zlasti pa za kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo, gradbeništvo, zaščito pred naravnimi ujmami, medicino, za pomorski, kopni in zračni promet. Zadnje desetletje vsak dan sestavljajo tudi napoved vpliva vremena na splošno počutje in razpoloženje ljudi, poleti posredujejo napovedi UV indeksa, da bi se lahko ustrezno zavarovali pred sončnimi žarki. Skupaj z Inštitutom za varovanje zdravja pripravljajo napoved obremenjenosti zraka z alergogenimi vrstami cvetnega prahu v zraku.
