Makole so naredile skokovit razvoj

Zgodbe | mar. '13

»V zadnjem obdobju, predvsem pa po letu 2006, ko so Makole znova postale samostojna občina in istoimensko gručasto naselje na desnem bregu reke Dravinje njeno središče, je kraj naredil skokovit razvoj. Skorajda bi lahko rekel, da smo se v tem razmeroma kratkem času za zmeraj poslovili od blatnih Makol, saj je šola dobila novo telovadnico, knjižnico in travnato nogometno igrišče, zgrajen je bil sodoben štirioddelčni nizkoenergijski vrtec, poleg krajše obvoznice je bila urejena večina cest tudi v vseh ostalih dvanajstih naseljih, v katerih živi okrog dva tisoč prebivalcev. Če je nekdaj fotografija Makol desetletje in več ostajala nespremenjena, moram zdaj narediti vsako leto nov posnetek, da zabeležim vse novosti,« je nenehen napredek svojega rojstnega kraja slikovito označil 65 – letni upokojeni strojni tehnik in ljubiteljski fotograf Milan Sternad.

Zapriseženi Makolčan že več kot petdeset let zavzeto spremlja dogajanja v tem kraju in njegovi okolici ter jih zagnano lovi v fotografski objektiv, tako da je ustvaril bogato dokumentarno gradivo, obsegajoče prek 50.000 slik, od katerih bo zdaj, ko jih je skeniral in prenesel v računalniške mape, načrtno izluščil približno 20.000 najbolj zanimivih. Priznava, da od svojega štirinajstega leta starosti najraje fotografira naravo in pokrajino, v kateri je doma, ter tamkajšnje domačije, viničarije, starejše ljudi in otroke. Posebej intenzivno se s fotografiranjem ukvarja zadnjih deset let, ko s svojimi posnetki sodeluje tudi v slovenjebistriškem tedniku Panorama in glasilu makolske občine Makolčanu, od vsega začetka, torej od leta 2003 pa je tudi uradni fotograf vsakoletnega mednarodnega kiparsko – slikarskega simpozija Forma viva Makole, v okviru katerega je v desetih letih nastalo 164 skulptur in številna slikarska dela. S svojimi fotografijami je sodeloval na petdesetih samostojnih in desetih skupinskih razstavah, na njihovi osnovi pa je nastalo tudi več razglednic, od katerih najzgodnejšo (iz leta 1965) tudi objavljamo.

Cerkvi, dvorec in šola
Naš sobesednik, ki je prejel več fotografskih nagrad, ob tem ne pozabi omeniti, da ima za širitev in poglabljanje njegovega fotografskega udejstvovanja v zadnjem obdobju veliko zaslug dolgoletni župnik in prvi makolski častni občan Marjan Banič. V času njegovega 28 – letnega župnikovanja je bila župnijska cerkev sv. Andreja, ki se prvič omenja leta 1441 in jo vidimo na obeh razglednicah, zunaj in znotraj temeljito prenovljena, vključno z zamenjavo kritine, dobila pa je tudi nove orgle. Prvotna gotska stavba je bila dozidana in barokizirana, oprema cerkve je baročna. Glavni oltar, posvečen sv. Andreju, je delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja (1735 -1797), ki je poleg njegovega vzornika kiparja Jožefa Strauba, avtorja stranskega oltarja sv. Roka in sv. Boštjana, osrednja osebnost baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem in eden naših vodilnih kiparjev v lesu. Novo preobleko je dobila tudi podružnična cerkev sv. Lenarta na gričku nad Makolami (v ozadju starejše razglednice), ki izhaja iz obdobja pozne gotike s konca 15. stoletja.
»Fotografija za starejšo razglednico, odposlano leta 1902, je bila narejena z vzpetine nad Dravinjo, na kateri je grof Franc Dizma Attems med letoma 1720 in 1740 dal po načrtih italijanskega arhitekta Camesinija zgraditi letni dvorec Štatenberg,« nam je pojasnil Milan Sternad, ki je v mladosti zbiral nalepke na škatlicah za vžigalice, star denar, znamke in vsakovrstne razglednice, pred leti pa je svoje interesno področje skrčil le na bližnje kraje (Makole, Štatenberg, Studenice, Poljčane, Boč) in doslej v skrbno urejen album vložil že več kot dvesto razglednic. Slabo vzdrževan dvorec Štatenberg, ki sodi med najlepše baročne zgradbe pri nas, tvorijo štirje simetrično postavljeni trakti, ki ograjujejo notranje dvorišče z manjšim francoskim parkom. V traktu nasproti glavnega vhoda je mogočna viteška dvorana, katere strop je okrašen s čudovitimi štukaturami in freskami, ki ponazarjajo alegorije štirih elementov: zrak, zemljo, vodo in ogenj. Dvorec, ki je zdaj v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice in v katerem so različni najemniki (TD Štatenberg s turistično pisarno, Društvo vinogradnikov Makole z vinsko kletjo, grajska restavracija), je nekdaj krasil razkošen angleški park z ribnikom in sprehajalnimi potmi.
»Največja stavba na panoramski fotografiji iz začetka prejšnjega stoletja in na moji razglednici šestdeset let pozneje je šolsko poslopje ob glavni cesti skozi Makole, ki je bilo zgrajeno leta 1876, prenovili in dozidali pa so ga leta 1969. To šolo sem med letoma 1954 in 1962 obiskoval tudi jaz, vanjo pa smo hodili otroci iz vseh trinajstih naselij sedanje makolske občine ter iz Globokega ob Dravinji, ki spada v občino Poljčane. V spominu so mi ostali zlasti veliki razredi, saj je bilo na šoli 432 učenk in učencev. V spodnjem desnem delu zgradbe sta bila zbornica in stanovanje zelo strogega ravnatelja Bena Brumna, ki je bil znan tudi po tem, da je prvi v Makolah nabavil televizijski sprejemnik in hladilnik,« pripoveduje Milan Sternad, ki je po končani osemletki odšel na mariborsko srednjo strojno tehnično šolo, se za krajši čas zaposlil v Mariboru in na Ptuju, nato pa od leta 1974 do upokojitve pred dobrimi štirimi leti delal v edinem večjem podjetju v kraju, Iskrini tovarni relejev, ki glavnino svoje proizvodnje uspešno izvaža.

Redke in ogrožene rastline in živali ob Dravinji
Leta 1993 so v mansardi šolskega poslopja uredili dodatne učilnice, tako da je šola, ki jo letos obiskuje 159 šolarjev, lahko prešla na enoizmenski pouk. Makolska osnovna šola se je po drugi svetovni vojni poimenovala po pesnici in pisateljici Anici Černejevi, ki je leta 1944 umrla v koncentracijskem taborišču Neubrandenburg v Nemčiji. Ob poučevanju v Mariboru, Zagrebu in Ljubljani je pisala pesmi in članke ter jih objavljala v Zvončku, Našem rodu, Ženskem svetu in Popotniku; izdala je knjigo otroških pesmi Metuljčki (1930) ter slikanice Za vesele in žalostne čase (1933), Kapljice (1934) in Dedek Miha (1939).
Potem ko smo se malo dlje pomudili pri največjih zgradbah (šoli in župnijski cerkvi) na zgornjem posnetku njegove najstarejše makolske razglednice, je krajevni kronist še dodal, da je bila v Osebkovi hiši na skrajni levi pred sto leti trgovina z mešanim blagom, zdaj pa je v njej stanovanje. V naslednji stavbi sta bili Juršičeva trgovina in gostilna, ki sta delovali še med drugo svetovno vojno, kasneje so v njej uredili disko Mungo, ki je pred desetimi leti pogorel in odtlej je zapuščena in čaka na obnovo. Desno od cerkve je še vedno cerkveno gospodarsko poslopje, v katerem so v preteklosti župniki imeli tudi živino, sedanji dušni pastir Gabrijel Knez pa ima v teh prostorih garažo in drvarnico. Poleg njega stoji povsem prenovljeno župnišče z učilnico, v kateri ima Milan Sternad stalno razstavljene svoje umetniške fotografije, ki jih štirikrat na leto tematsko osveži. Na manjši sliki je prvotna podoba znane makolske gostilne Mahorič oziroma danes Lesjak, ki jo po upokojitvi priljubljenega gostinca Karla Lesjaka vodi njegov nečak Domen Plahuta.
V ospredju večje slike vidimo še travnike in njive v dolini reke Dravinje, katere širše območje je zaradi naravne ohranjenosti struge uvrščeno v Naturo 2000. Poplavni travniki in mrtvi rokavi predstavljajo namreč življenjski prostor redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam v Evropi, kot so trstika, rogoz, rumena perunika, raca mlakarica, bela štorklja in siva čaplja.