Vrtomirov prstan

Zgodbe | mar. '13

Tam, kjer je mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero. Pozneje je voda predrla breg med Malim in Starim gradom in se razlila po ravnini.
Pred davnimi časi je nad jezerom stal veličasten grad. Razvaline so še vidne. Tu je gospodoval hudoben in neusmiljen graščak Hinko. Pod jezerom pa se je raztezala neskončna goščava, kjer je v revni koči živel samotar Bogomir, družbo mu je delal le še pes.
Nekega večera je divjala silna nevihta. Že je starček upihnil svečo in legel na svoje slamnato ležišče, ko ga je njegov zvesti pes z lajanjem opozoril na tujca. Bogomir je na pragu našel popolnoma premočenega in hudo ranjenega moža. Usnjena obleka in orožje, ki ju je nosil, sta dala vedeti, da je boljšega stanu. Starček je skrbel zanj in tujec si je kmalu opomogel in mu zaupal svojo zgodbo.
»Ime mi je Vrtomir. Rodil sem se blizu izvira Krke med rodovitnimi vinogradi in košatimi gozdovi. Kot deček sem šel z očetom na lov, se izgubil in padel v roke roparske tolpe. Nekega dne so roparji napadli poročni sprevod, a niso računali na močno grajsko stražo in vsi so bili pobiti. Mene so vzeli s seboj na grad in lepo skrbeli zame. Ko sem dopolnil 20 let, sem se odločil poiskati dom. A grad je bil porušen in požgan. Želel sem se vrniti k svojim skrbnikom, ko mi pot prekrižala roparska drhal. Silno neurje me je rešilo, da sem se znašel na tem mestu.«
Njegova iskrena zgodba je ganila starčka, ki je priznal, da je tudi njega v samoto privedla nesreča in da vsak dan moli in prosi za odpuščanje. Nekoč je živel v plemeniti in bogati družini. A zgodilo se je, da sta se oba z bratom zaljubila v isto dekle. V temni noči ga je skrit čakal na poti k njej, ubil ga je, potem pa se je zatekel v te skrite kraje.
Vrtomir se je poslovil, saj se je odločil poiskati pogrešane svojce. V pastirski preobleki se je graščaku Hinku ponudil za vojaka. Zvečer se je druščina vojakov razgovorila o napadu na grad blizu Krke. Jasno je slišal, kako je graščak vrgel ujetega gospoda v ječo, gospa in njena hči pa sta se med potjo izgubili.
Sredi noči se je Vrtomir odplazil do ječe. Tedaj pa ga je zgrabila težka roka in tudi njega vrgla v temačno ječo. Znašel se je med človeškimi kostmi in podganami. V silnem strahu je sklenil roki in prosil – ako so to kosti mojega mrtvega očeta, prikaži se mi njegov duh in me reši te strašne smrti.
Komaj izreče te besede, se razsvetli votlina in prikaže se duh njegovega očeta. Vrtomirju podari pristan, ki mu lahko izpolni vsako željo, v zameno pa naj njegove kosti pokoplje v posvečeni zemlji. Potem je izginil.
Mladenič izreče željo in trikrat zavrti prstan. In glej, nad njim se je razprostiralo zvezdnato nebo. Ena sama želja ga je gnala naprej – poiskati mamo in sestro.
Komaj se je zdanilo, že je uzrl grad na strmem hribu. Preprosti ljudje so mu povedali, da je grajski pred meseci privedel v grad ugrabljeno mater in hčer, s katero se zdaj namerava poročiti. Še preden se je zdanilo, je Vrtomir uporabil čarobni prstan. Končno so bili skupaj. A dana obljuba očetu ga je vlekla nazaj v grad nad Kamnikom.
V temni noči je preplezal visoko obzidje starega gradu, vendar je kljub previdnosti prebudil stražo. Vrtomir je zahteval spopad z graščakom. Hinko je bil močan in od silne jeze se je kar penil. Toda Vrtomir mu je s pomočjo prstana zadal smrtno rano. Ko so služabniki videli svojega gospodarja mrtvega, so odvrgli orožje in junaku izročili očetove kosti, da jih je pokopal v grajski kapeli.
Nato se je napotil k Bogomirju in mu vse povedal. Starček je poprosil junaka, da mu pokaže prstan. Ko ga je zagledal, je padel na kolena in začel milo jokati. Priznal je, da je to prstan njegovega brata. Zavrnil je Vrtomirjevo povabilo, saj si je želel umereti v tem lepem raju, Vrtomir pa se je vrnil v objem svoje ljube mame in sestre.