Rimske počitnice

Prosti čas | mar. '13

Rim si morda res lahko ogledaš  v petih dnevih, a raziskuješ ga lahko leta in leta. Mesto, po katerem sta se z vespo preganjala Gregory Peck in Audrey Hepburn v filmu Rimske počitnice, je menda najhrupnejše mesto v Evropi. In temu se je težko privaditi. A samo temu, vse drugo je laže.

Moje jutro se začne s sprehodom do pekarne. V mestu je izjemno veliko slaščičarn in pekarn, zagotovo več kot trgovin z živili. Cena kruha v Rimu in v Ljubljani je primerljiva, italijanski izdelki pa se mi zdijo okusnejši. Vse tortice in kruh tehtajo in se torej praviloma ne plačujejo po kosih.
Premikam se po pločniku in manevriram med pasjimi iztrebki. Prav nihče jih ne pobira, če ne štejem smetarjev, ki vsak dan znova s pločnikov počistijo večino nesnage. In kako umazane so rimske ulice vsak večer! Svoje naredi tudi smog in stanovanja je treba sesati na dva do tri dni. Ob odprtem oknu se takoj naberejo kot oglje črne mucke, česar v Sloveniji nismo vajeni.
Rim utripa podobno kot vsako evropsko velemesto Južne Evrope. Z vozovnico, ki velja za vožnjo po mestu, se preprosto z vlakom odpelješ naprej do 30 kilometrov oddaljene plaže, torej brez dodatnih stroškov. Takšna tedenska vozovnica stane 24 evrov, 35 evrov mesečna, velja pa za neomejeno število voženj tako na avtobusih, tramvajih, podzemni železnici, kot tudi na vlakih znotraj avtoceste okrog Rima. Vozovnice le redko kontrolirajo.

Na tržnico
Po zajtrku se kot vsaka »kazalinga« - gospodinja odpravim na eno od tržnic. Toda nikoli ne na tisto glavno Campo de Fiori, ki jo vedno pokažejo turistom. Zelenjava je tam tudi do trikrat dražja kot na preostalih tržnicah, a zato ni nič boljše kakovosti. Na drugih rimskih tržnicah so cene sadja in zelenjave lahko bistveno nižje kot pri nas! In še to: pri nas hodimo po cenejšo zelenjavo in sadje v trgovine, Rimljani pa na tržnico!
No, sama nimam s seboj nikogar, ki bi mi vlekel nakupovalni voziček, kot to vidim v Rimu. Gospe s povsem povprečnimi pokojninami si za malo denarja najamejo priseljence, Afričane ali Azijce, da jih spremljajo na nakupih, tudi na trg, ali pa jim sprehajajo pse. Na tržnici mi na vsaki stojnici potisnejo v roke plastičen čebriček. Vanj si sama naberem in izberem vse, kar je razstavljeno na stojnici, nato pa čebriček pomolim prodajalcu, da mi stehta posamezne pridelke. Tako sem povsem sama kriva, če sem morda izbrala gnilo melono. Domov se vračam z avtobusom, ki ga spet sama ustavim. Prav res, vozniku mestnega avtobusa morate obvezno pomahati. Vstopate lahko pri vseh vratih, sprednjih ali zadnjih … Ko želite izstopiti, morate pravočasno pritisniti na zvonček ob vratih, sicer vam voznik ne bo ustavil.
Edina v vsem Rimu sem, ki stoji pred zebro in čaka na zeleno luč. Tu se celo vpričo policistov ljudje sprehajajo čez cesto ne glede na barvo semaforja. Prižge se zelena, toda ta sveti le nekaj sekund. Nato se prižge rumena, ki pa sveti celo večnost. Ja, v Italiji je dovoljeno in celo nujno prečkati križišča pri rumeni barvi. Srečam kitajsko družino. Oče spremlja tri deklice domov iz šole in vse tri nosijo haljice, saj so tu obvezne šolske uniforme. Še nekaj metrov in bom v stanovanju. Pod hišo vnovič skušam kupiti znamke. »Nimamo. Zmanjkalo.« Tako je že ves teden povsod po Rimu. Si mislite? Preprosto ni znamk. Nikjer! Prisežem, da se bom danes odpeljala do uprave italijanske pošte in vratarju sporočila, naj pove direktorju, da jim je zmanjkalo znamk (to sem naslednji dan tudi storila. Vratar o pomanjkanju znamk ni vedel nič, meni pa je rekel, da bo sporočil »gor«).

Porabili 500 litrov vode na dan!
V Rimu je prav vse leto gneča. No, julija in avgusta je vendarle ni, ker je Rim poleti en sam kotel. Prav slovi po tem, da je nevzdržno, zatohlo vroč. Če vremenoslovci poročajo, da bo 40 stopinj, morate k temu dodati vsaj še 5 stopinj, kajti vremenska postaja stoji na enem od zelenih gričev, mesto v kotlini, zgrajeno iz betona in kamna, pa se segreje bistveno bolj. Večina domačinov poleti pobegne iz Rima. Toda letos jih je na avgustovske počitnice odšlo bistveno manj; zaprli so se v stanovanja in čakali na boljše čase. Mimogrede, beseda »ferragosto«, ki jo Italijani danes uporabljajo kot izraz za poletne počitnice, praviloma v avgustu, je izpeljana iz latinskih feriae Augusti – Avgustove počitnice. Cesar Avgust je namreč leta 18 pred našim štetjem določil, da bo 15. avgust dela prost dan. No, Italijani kot Italijani pa so z leti ta dan “malce” razpotegnili.
K sreči ima Rim ogromno vode. Lahko bi rekli, da skoraj plava na vodi. In če je že vroče, lahko popotnik vsaj bega od vodnjaka do vodnjaka, od pipe do pipe, ki ves čas, 24 ur na dan iz sebe bruhajo pitno vodo. Tudi v največji suši. Voda priteka iz podzemnih sistemov, mnogi so še iz antičnega Rima. Najslavnejša rimska fontana, Fontana di Trevi, je prvotno označevala konec enega od akvaduktov, zdajšnji vodnjak pa je iz leta 1732.
Rimljan je vedno oboževal vodo! Vsak dan se je hodil kopat v terme in zato ni čudno, da je porabil 500 litrov vode na dan, medtem ko jih mi porabimo le kakih 150 litrov.

Po rimskih grič(k)ih
Nekdaj je veljalo, da je bil Rim poseljen na sedmih gričih. Danes je poseljenih že dvajset. Zlati repertoar vsake turistične agencije pa je mimohod vsaj treh gričev: najprej Palatina z ostanki nekdanjih bogatih antičnih palač, ki so si jih postavili tako cesarji Avgust, Tiberij, Vespazijan, Tit …, kot tudi papeži. Ne pričakujte preveč, le stežka si je na podlagi razvalin in posameznih kamnov zamisliti nekdanji blišč tega kraja. Palatin je tudi kraj, kjer naj bi volkulja hranila dvojčka Romula in Rema in tu naj bi 21. aprila 753 pred Kristusom Romul ustanovil Rim, kasneje pa ubil svojega brata, ker je prestopil njegov zid okrog Palatina.
Na nekdanjem močvirju med Palatinom in Kapitolom so ostanki Rimskega foruma. No, prav Kapitol je naslednji pomemben grič, saj sta tu dva bleščeča muzeja in mestna hiša.
Tretji slaven grič je Kvirinal, kjer je uradna rezidenca predsednika Italije. Zgolj za občutek: ko govorimo o gričih, so to v resnici le grički, kajti po navadi še veste ne, da ste se na enega od njih ravnokar povzpeli kar po stopnicah.
Kako se pravzaprav lotiti Rima, če vas vanj ne popelje vodič? Nesrečna plat tega mesta je, da je zelo hrupno in natrpano. Skoraj povsod vozijo avtomobili in avtobusi, povsod je velik vrvež. No, zdaj so mestne oblasti prepovedale še malicanje po stopnicah in pločnikih, kar pred znamenitostmi preganjajo tudi v praksi. Odviješ na primer sendvič pred Panteonom, to je najbolje ohranjena antična zgradba v vsem Rimu, in že prihiti policistka z ukazom, da ga vrzi v koš. Ne samo, da je vaše početje nespoštljivo do starin, turisti predvsem puščajo za seboj gore smeti, ki jih smetarji ne morejo sproti pospraviti. Poleg tega je treba s takim odlokom tudi malo »pomagati« rimskim kavarnam in restavracijam.
Zato boste imeli precej lepše spomine na Rim, če si boste privoščili lagodnejši turizem. Nikar takoj v muzeje, raje tu in tam posedite in opazujte okolico. Zelo šarmanten predel je Trastevere (v prevodu »prek Tibere«), kjer so številne gostilnice in ozke uličice. Tu strežejo odlično italijansko hrano. Lepo je sedeti na Španskih stopnicah iz leta 1723, čeprav sploh niso nič posebnega. Zanimivo, da so svoje ime dobile zgolj zaradi tega, ker je bil tam nekoč sedež španskega veleposlanika pri Svetem sedežu.
Najbolj veličasten pa je pogled na Kolosej, ta popek mesta Rim, ta največja antična rimska zgradba, ki je preživela vse do današnjih dni. Turisti pred Kolosejem se očitno sicer ne zavedajo, da to pravzaprav ni kraj »sreče« - kar 500 let so namreč tu prirejali gladiatorske igre in namišljene pomorske bitke, saj so lahko areno s pomočjo podzemnih kanalov zalili z vodo. V Koloseju so pobili na tisoče ljudi, tudi kristjane.
Ko zdaj gledate Kolosej, morate k njegovi že tako bleščeči podobi prišteti še marmor, v katerega je bil oblečen. Prav iz kamnitih blokov koloseja je dal kardinal Peter Barbona drugem koncu ulice zgraditi Beneško palačo na trgu »Piazza Venezia«, ki so jo dokončali leta 1455. Takrat je bila palača še papeževa rezidenca, Rimu so namreč od leta 800 naprej vladali papeži, in to vse do leta 1870. Zdaj je v Beneški palači muzej.
Zraven Beneške palače pa stoji še en simbol Rima, tako mogočen in bahav, da vam bo na marsikaterem rimskem griču služil za orientacijo - to je v svetovnih razsežnostih eden največjih spomenikov, postavljen v spomin Viktorju Emanuellu II., prvemu kralju združene Italije, posvečen pa 50. obletnici združitve Italije. Danes so v palači arhivi, pa knjižnica in muzej.
Ko boste raziskovali po Rimu, vam bo zelo hitro jasno, da so ga skozi stoletja nenehno »nadzidavali«. Največkrat so rušili staro, da so lahko iz pridobljenega materiala zgradili novo. Tako so fantastične rimske cerkve polne marmorja in stebrov iz časov starega Rima. Bazilika Svetega Petra v Vatikanu je, denimo, zrasla na površini Neronovega dirkališča, slavni 25,5 metrov visoki obelisk, ki stoji sredi trga Svetega Petra, pa je bil od tam prenesen. Da ne bo pomote, že prej pa so ga na dirkališče prinesli iz Egipta, saj je to obelisk neznanega faraona.

Vatikan – država v državi
Vatikan je svojevrsten kraj. Resda je tam vedno gneča, toda če nič drugega, pojdite vsaj posedet na Trg svetega Petra. Dobra energija je tam. Bazilika svetega Petra je na ogled brezplačno, toda pred vstopom vanjo se boste morali zaradi rentgenskega pregleda postaviti v strašansko dolgo vrsto. A ne obupajte, ljudje se zelo hitro pomikajo naprej. Notranjost bazilike po eni strani jemlje dih zaradi mogočnosti in estetske dovršenosti prav vsega, kar je v njej, po drugi strani pa zbuja osuplost zaradi nakopičenega bogastva. Povsem enako je z bližnjimi Vatikanskimi muzeji – vstop v muzeje ni s trga svetega Petra, pač pa skozi vatikansko obzidje. Toda preden se odločite za ogled izjemnih zbirk grških, rimskih in etruščanskih skulptur, slik, knjig, zemljevidov, tapiserij, znamk, denarja …, vedite, da ima muzej 1400 sob in če si želite ogledati vse, boste po njem prehodili kar sedem kilometrov!
Bodite pozorni na obzidje iz leta 1277, ki je pravzaprav prehod, ki Vatikansko palačo povezuje z Angelskim gradom zunaj Vatikana in ob reki Tiberi. Po tem visokem prehodu so se lahko cerkveni dostojanstveniki nemoteno sprehajali do svoje papeške trdnjave in se lahko vanjo tudi zatekli med ljudskimi vstajami in pred vdori sovražnikov. Angelski grad, prav tisti, pod katerim se Audrey Hepburn v filmu Rimske počitnice pretepa na zabavi, je še ena taka posebna zgodba. Lahko vas bo očaral, lahko pa se vam bo uprl. Prvotno je bil to mavzolej, ki ga je dal cesar Hadrijan leta 130 zgraditi za svojo družino in cesarske naslednike. Tam so jih pokopavali do približno leta 270. Pozneje je grad postal vojašnica, pa papeška trdnjava, cesarska grobnica in srednjeveški zapor. In ta duh je v gradu nedvomno še vedno navzoč. Res pa je z vrha terase Angelskega gradu božanski razgled na vse strani večnega Rima …
In če hočete še en prelep razgled, in ta bo brezplačen, potem pojdite na Pincio. Je le nekaj stopnic više na trgu Piazza del Popolo ali nad Španskimi stopnicami, uživali boste v razgledu vse tja do Bazilike svetega Petra.
Le na sladoled ne pozabite, kajti v Rimu težko najdeš slabega. Smetana sodi k vsaki kepici in je vedno brezplačna! Le naročiti jo morate – »gelato con panna, prego!«

Kako v Rim? Če imate namen v Rimu preživeti le nekaj dni in vas mika zgodovina, potem je potovanje z agencijo odlična rešitev. Če se boste odpravili v lastni režiji, pretehtajte, kaj je za vas ceneje in udobneje: vožnja z avtomobilom vas bo v obe smeri stala 250 evrov ob porabi 5,5 litrov nafte na 100 kilometrov. Cestnina je všteta v to ceno.
Ugodni pa so poleti v Rim. Iz Trsta lahko z Alitalio letite s povratno vozovnico za približno 160 evrov (www.edreams.com), z letališča Marco Polo pri Benetkah pa tudi za samo 70 evrov v obe smeri (www.easyjet.com). Potujete lahko tudi z vlakom, in sicer iz Trsta v Rim (www.trenitalia.com). Če boste vozovnico rezervirali več mesecev vnaprej in niste vezani na točno določen dan odhoda, vas bo povratna vozovnica morda stala le 30 evrov.