Lepa razgledna pot nad Tržaškim zalivom

Prosti čas | mar. '13

Promenada med Obeliskom nad Opčinami pa vse do Kontovela (Contovello) in Proseka (Prosecco), ter naprej do gradu Miramar (Castello di Miramare) je ob vsakem letnem času polna sprehajalcev. Ob poti se, kot da bi med seboj tekmovali, na vsakem koraku nizajo naravni in kulturni biseri.

Do trga pri Obelisku, kjer je izhodišče za današnji potep, se pripeljemo po cesti, ki povezuje Fernetiče s Trstom. Zapeljemo skozi Opčine navzgor do najvišje točke. S parkirišča krenemo desno ob kažipotu, ki razkrije, da je do Kontovela ura in 45 minut.
Mogočni obelisk, ki stoji ob cesti za Trst, na najvišji točki nad Opčinami pod hribom Selivec (Monte Poggioreale), je dala leta 1839 postaviti tedanja trgovska zbornica v zahvalo avstrijskemu cesarju Francu I., ker je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom. Cesto so odprli leta 1830 in je omogočila za tedanje razmere izjemen razvoj obeh mest, povečal se je pomorski in trgovski promet, obenem pa se je vzpostavila hitrejša povezava z Dunajem. Za izdelavo obeliska v neoklasicističnem slogu so uporabili kamen iz repentaborskega kamnoloma Zagorsko, izdelan pa je bil po načrtih arhitekta Biagia Valleja.

Hoditi začnemo pri informativnih tablah, levo od Obeliska, po lepo urejeni sprehajalni poti, ob kateri je veliko prostora za vmesne počitke in prekrasne poglede na Trst in na kraje v njegovem zaledju. Ob lepem vremenu vidimo Benetke in daleč zadaj razklano gorovje Dolomitov. Po slabi uri hoje pridemo na Napoleonovo cesto, ki je vklesana v skale in ob kateri je nešteto strmih sten, na katerih vadijo še neizkušeni plezalci iz vseh krajev, tudi iz Slovenije. Od tod je prekrasen pogled na grad Miramar in slikovito okolico; čeprav včasih burja tu pokaže vso svojo moč in nam mraz zleze pod kožo prav do kosti.

Po Napoleoniki
Sedanjo sprehajalno pot Napoleoniko, uradno ime Vicentinijeva cesta, so zgradile Napoleonove čete, ki so marca 1797 dosegle Trst. Inženir Vicentini je leta 1821 določil in trasiral potek ceste, ki naj bi povezovala kraško planoto s Trstom. Ker je bil projekt predrag, so ga le delno uresničili in zajema le 200 metrov asfaltirane ceste iz kontovelske smeri, kot je razvidno s slike. Naprej, vse do trga Obelisk nad Opčinami, pa so ostale le sledi trase, na kateri so uredili razgledno pešpot nad Tržaškim zalivom. Strmo skalnato okolje vzdolž poti je zaradi sončne pripeke obogateno z raznimi vrstami toploljubnih trav, kot sta wulfenov mleček in žajbelj. Od dreves najdemo zimzeleni hrast, črni bor in črni gaber. Pozoren sprehajalec bo tu opazil črnopikčasto kuščarico in pojočega puščavca, elegantno sredozemsko ptico, ki jo prepoznamo po modrikastem perju in melodičnem petju.

Poleg odličnih razgledov je ob poti tudi veliko ostankov iz prve svetovne vojne in deloma druge, ki kot nemi spomeniki razčlovečenja spominjajo in opominjajo. Nekoliko višje nad potjo so vidni ostanki ene izmed najmočnejših utrdb iz tistih časov – utrdbe Tabruk.
Z Napoleonike se napotimo na cesto, ki nas popelje proti Kontovelu in Proseku. Po nekaj sto metrih hoje ob ograji, za katero se skriva opuščeni Dom za invalide (Casa di riposo per inabili), zavijemo levo in se po ozkih ulicah prebijemo do ceste, jo prečimo in nadaljujemo po cesti levo navzgor proti cerkvi sv. Hieronima. Ko zapustimo sprehajalno pot, pozorno spremljamo pravokotne belo-rdeče markacije, ki so na zidovih, ograjah in kandelabrih. So precej redke, a vseeno dobro vidne, le opazovati je treba. Obhodimo cerkev in se ob župnišču sprehodimo navzgor po ulici s starimi kamnitimi hišami in prelepimi pročelji. Gremo mimo pokopališča, ki je na naši levi, do zadnjih hiš, kjer zavijemo desno navzdol do Kontovelske mlake. Tu popacan kažipot napove začetek pešpoti, ki vodi do mogočnega parka, za katerim se ob morju skriva grad Miramar. Po nekaj sto metrih nas drugi kažipot preusmeri z asfalta na srednjo pot navzdol, na kamnite stopnice, ki jih je 478. Bodimo previdni, saj so stopnice prekrite z drobnim mahom in zato spolzke.
Nato prečimo cesto in se spustimo pod železniški nadvoz, nad katerim je postaja Miramar. Zavijemo desno in že smo pred vhodom v park.

Grad Miramar s čudovitim parkom
Od vhoda se proti morju spuščajo številne poti in po vsaki pridemo do gradu Miramar. Zgraditi ga je dal nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan I., mlajši brat cesarja Franca Jožefa in vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice. V 22 hektarjev velikem parku je ob sredozemskih drevesih še niz redkih eksotičnih rastlin, ki jih je lastnik prinesel s svojih številnih potovanj.
Celotna gradnja je trajala le štiri leta (1856-1860). Prvotni načrt je predvideval tri nadstropja, kasneje se je Ferdinand zaradi pomanjkanja denarja odločil le za dve nadstropji. Gradnjo je namreč financiral iz lastnih sredstev. Maksimilijan je v gradu živel do svojega imenovanja za cesarja Mehike leta 1867, ko je bil v Mehiki ustreljen.
Po ogledu gradu s prelepim parkom, polnim kipov, se odpravimo po eni izmed stezic do mesta, kjer smo vstopili.

Veličastno Marijino svetišče Monte Grisa
Povzpnemo se po stopnicah do Kontovelske mlake, tu lahko izberemo, ali gremo levo navzgor do ceste, ki povezuje Prosek z Opčinami in po njej do Napoleonike, ali po poti, po kateri smo se vzpenjali in spuščali do gradu Miramar. Tik preden bi vstopili na Napoleonovo cesto in se vrnili po sprehajalni poti do izhodišča, poiščemo stezo, ki se odcepi levo in pelje vzporedno z Napoleoniko navzgor do razgledne ploščadi. Po razgledih in spoznavanju okoliških krajev, ki ležijo v Tržaškem zalivu in za njim, se odpravimo po stezi, ki zavije levo navzdol do ceste, ter naprej do krožišča in parkirišča za obiskovalce svetišča na Vejni (vzpetina nad Tržaškim zalivom med Trstom in Prosekom). Na vzpetini kraljuje moderno Marijino svetišče trapezaste oblike (v obliki črke M) in izrednih dimenzij. V celoti je grajeno iz betona in železja. Notranjost cerkve je impozantna s številnimi oltarji oziroma kapelicami, med katerimi je tudi kapela slovanskih apostolov, sv. Cirila in Metoda. Od ideje za gradnjo cerkve do svečane otvoritve cerkve, ki je bila leta 1966, je preteklo dolgih 21 let. Tržaški škof mons. Santin se je leta 1945 zaobljubil, da bo dal zgraditi svetišče v čast Mariji, če Trst ne bo uničen v vojni, leta kasneje pa so se odločili, da se zgradi na vzpetini, s katere se bo cerkev videla daleč naokrog.
Od cerkve gremo desno na široko pot, ob kateri so postavljeni simboli oziroma postaje križevega pota. Pri VIII. postaji križev pot zavije nazaj k cerkvi, mi pa nadaljujemo naravnost po ozki asfaltni poti do razpotja. Tu zavijemo desno na stezo, po kateri gremo navzgor do naslednjega razpotja. Ponovno zavijemo desno in tako še dvakrat. Široka sprehajalna pot, ki pelje nad Vicentinijevo cesto, po kateri smo se vzpenjali do Napoleonike, nas varno pripelje do Obeliska oziroma izhodišča.
Za pot smo porabili dobre štiri ure, prehodili okrog 17 kilometrov in stopili prek tisočkrat na kamnite stopnice. Pot najdemo v Atlasu Slovenije na strani 172 in 173, na zemljevidu Primorje z Istro ali na novem zemljevidu Primorska.

V bližini …
Če nas pot ni preveč utrudila, se iz središča Opčin zapeljemo levo na cesto proti Briščikom (Borgo Grotta Gigante) in si ogledamo Briškovsko jamo (Grotta Gigante).
Jama je od leta 1995 vpisana v Guinnessovi knjigi rekordov kot največja turistična jama na svetu (pravijo, da bi vanjo lahko postavili rimsko baziliko sv. Petra). Dolgi kapniki, slikovito osvetljeni, in apnenčaste tvorbe krasijo strop in stene že ob vhodu, od koder lahko z višine okrog 100 metrov pod seboj vidimo velikansko dvorano, do katere se spustimo po stopnicah. Prehodimo jih kar tisoč, 500 navzdol in 500 navzgor. Ogromna srednja dvorana je visoka 107, široka 65 in dolga 160 metrov.