Cvetoče in zeleneče

Cvetoče in zeleneče

Prosti čas | mar. '13

Vzpenjalke in ovijalke imam v mislih, in to predvsem tiste, ki jih gojimo pretežno kot sobnice. Njihovi poganjki so vitki in gibki in prav zato so nekaj posebnega. Za plezanje v višino jim je dobrodošla opora, sicer pa se lahko tudi slikovito prevešajo. Izbira vzpenjalk je prav pestra, saj so med njimi enoletne, trajne ali celo olesenele rastline.

Nekatere se oklenejo opore z viticami, druge z oprijemalnimi koreninami, tretje se okoli opore ovijajo s poganjki vršičkov, ki se venomer gibljejo in iščejo oporo.  Stebla nekaterih so prav v ta namen raskava, da koreninam in poganjkom ne drsi, pri mnogih pa je težko razlikovati med oprijemalnimi in zračnimi koreninami, ki pomagajo preskrbovati organizem s kisikom in z ogljikovim dioksidom. Mnoge sobne vzpenjalke cenimo predvsem zaradi zelenega listja, ki je včasih popestreno z dodatno obarvanostjo. Spet druge najraje sprejemamo v svoje okolje, ko so bujno razcvetene.

Pasijonka ali trpljenka
Med pasijonkami je najpogostejša vrsta (Passiflora caerulea), iz nje pa izvira tudi precej gojenih sort. Nekatere so ljubitelji že od nekdaj negovali s posebno ljubeznijo in spoštovanjem. Nekaj zagotovo tudi zaradi posebne cvetne zgradbe, ki simbolizira dogajanje velikega tedna, trpljenja, mučilnih orodij. Za obrezovanje in potikanje je že skoraj pravi čas. Pasijonka v svojem cvetu vedno nakazuje s tridelnim pestičem tri žeblje, pod njimi je pet prašnikov, razprostrt venec pa samo s krožnostjo spominja na trnovo krono. Vse, kar sodi v rod pasijonk, izvira iz toplih krajev obeh Amerik. Ena teh pragozdnih lepotic (Passiflora vitifolia) je posebnost, saj je v celoti prilagojena kolibrijem, ki oprašujejo njeno cvetje. Pasijonke sicer občudujemo zaradi cvetja, zanimivega listja in bujnih vzpenjavih poganjkov, a v njim primernem podnebju so to celo gospodarsko pomembne sadne rastline. Med njimi se dve (Passiflora edulis, P. quadrangularis) postavljata tudi z vpadljivim cvetjem.
Vse pasijonke imajo nekaj skupnih zahtev, a kljub temu bo uspešen količkaj vesten gojitelj. Pozimi se dobro počutijo na svetlem prezimovališču, kjer je dovolj že 10 stopinj. V tem času poganjki pogosto odvržejo vse liste, kar pa ni nobena tragedija. Spomladi lanskoletne poganjke skrajšamo na kake štiri brste in iz njih bodo odgnali vršički s cvetnimi nastavki v zalistjih. Čez poletje so lahko posode s pasijonkami na prostem, tudi zakopane na vrtu. Iz redilne prsti bodo bogato cvetele v sončnih in suhih poletjih. Pomladi si iz porezanih poganjkov naredimo stebelne potaknjence.

Bugenvileje so razkošje
Nad barvitim cvetjem bugenvilej smo vedno navdušeni, ko dopustujemo v južnih krajih. Nekaj te lepote lahko doživimo tudi pri nas, saj je mogoče bugenvileje (Bougenvillea glabra, B. spectabilis) navzlic popenjavi rasti gojiti tudi kot lončnice, ko bujnost poganjkov omejujemo z obrezovanjem. Okrasna vrednost v botaničnem pomenu niso cvetovi, temveč ovršni listi, ki so pri različnih sortah različno obarvani. Resnični cvetovi pa so v sredini teh ovršnih listov, so drobni in brez posebne lepote. Pravi listi so bleščeče zelene barve, na dolgih pecljih in na konceh priostreni. Po navadi jih razmnožujemo z grebenicami in potaknjenci. Brez rastlinjaka pa se potaknjenci težko zakoreninijo, zato je to dobro prepustiti vrtnarjem. Sicer pa velja, da bugenvilejam najbolj prija prst približno nevtralne reakcije in z dodatkom peska. Tako bugenvileje, kot tudi pasijonke so pravo tropsko razkošje, ki si ga bolj proti severu lahko privoščimo le v rastlinjaku ali v toplem stanovanju.

Dvobarvna in avstralska vita
Vite so po veliki večini trajne vzpenjalke, opraviti pa imamo kar z blizu 350 vrstami, ki so doma v tropskih predelih. Najpogostejša je avstralska vita (Cissus antarctica) z živahno zelenimi jajčastimi in grobo napiljenimi listi. Uporabljamo jo kot sobnico v toplih ali hladnih prostorih. V navadi je razpeljevanje dolgih poganjkov po ogrodju (iz letvic, bambusa, žice), kjer hitro prekrijejo osnovo. Omenjena vrsta je res doma v Avstraliji, zato pa ima na Javi svojo domovino sorodna dvobarvna vita (Cissus discolor), ki je občutljivejša od avstralske in je tudi toplotno zahtevnejša. Za liste bi lahko rekli, da so vijolično škrlatni, vzdolž glavne žile olivno zeleni ter srebrno sivo marmorirani. Ti dve vrsti imata celovito oblikovane liste, trojnolistna pa je Cissus rombifolia iz južne Afrike. Vsak del sestavljenega temno zelenega lista je rombaste oblike in olistani poganjki so zaradi tega v primerjavi s prejšnjima dvema videti nekako kuštravi. Vse vinike je mogoče spomladi razmnoževati s stebelnimi potaknjenci.

Bršljanasta troba in drevoljub
Zalo priljubljena vzpenjalka je znana pod imenom scindapsus (veljavno ime je Epipremnum aureum) ali tudi bršljanasta troblja. Rastlina je iz družine kačnikovk enako kot bolj velikolistni drevoljubi, ki jih pogosto zamenjujemo z monstero (Monstera deliciosa). Drevoljubi so spet samostojen botanični rod in iz Kolumbije izvirajoča vrsta (Philodendron erubescens) je zaradi rdečkastih listov in podobno obarvane spate okoli socvetja resnično zardevajoč, kot se glasi vrstni prilastek. Samo od drevoljubov je znanih kakih 250 vrst, le redke pa so drevesa ali grmi, večinoma so vzpenjalke.
V sobi so najlepše mlade rastline, vzgojene iz vršnih potaknjencev, zakorenini pa se tudi vsak košček stebla z zalistnim brstom. Njihovi listi so različno oblikovani. Glede na vrsto so lahko puščičasto celorobi, lahko so pa tudi globoko razrezano razčlenjeni. Zelenje je lepo in elegantno, kot se spodobi za pragozdne lijane, ki vedno silijo kvišku. Steblom ponudimo oporo. Če je to raskavo deblo s skorjo, se nanjo prisesajo zračne korenine tako kot v tropski divjini. Podoben učinek imajo omahovljene opore ali umetno narejeno prirasliško deblo, epifitno drevo iz skorje hrasta plutovca. Svetla senca v stanovanju je za takšne plezalke poleti primernejša kot neposredna južna osončenost. Prst naj bo hranilna in humusna, gnojenje redno in izdatno samo v času rasti. Pozimi naj bi drevoljubi tudi ponoči imeli najmanj 10 stopinj.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media