Zimzelen ministrice

Zgodbe | apr. '13

Zakaj bi med stene zapirali se,
veselja je željno prav vsako srce.
Le pridite v družbo, lepo tu nam je,
saj Zimzelen vabi prav vse.

To je ena od kitic himne »Zimzelenk«, kot si med seboj pravijo članice skupine starejših za samopomoč, ki se v Železnikih srečujejo že petnajsto leto.

Dobivajo se vsak teden ob četrtkih in to njihovo druženje prekinjajo le poletne počitnice. Dogovorile so se naslednje: da se pogovarjajo o temah, ki jih povezujejo, da gojijo kulturo poslušanja, ki je pogoj za poglobljen pogovor, da posredujejo svoje življenjske izkušnje brez moraliziranja, poučevanja ali kritiziranja, pa tudi to, da varujejo tisto, kar jim je bilo zaupano, in da ne govorijo o odsotnih. Dogovorjenega se držijo in to je tudi razlog, da je vsem v skupini prijetno. Zato se še ni primerilo, da katera od članic, ki je prišla v skupino, ne bi v njej tudi ne ostala. Žal pa se je v vsem tem času za vedno poslovilo kar nekaj članic.
Pobudo za ustanovitev skupine Zimzelen je dal Center za socialno delo v Škofji Loki in se povezal z vodjem družbenih dejavnosti občini Železniki in območno organizacijo Rdečega križa, saj so se namenili ustanavljati take skupine po vsem območju nekdanje škofjeloške občine. Prva voditeljica je bila socialna delavka Barbara Bašelj Habjan. Skupine za samopomoč delujejo pod okriljem Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, namenjene pa so druženju in medsebojni pomoči, še posebej tistih, ki so osamljeni. Tako skupina postane nekakšna nadomestna družina, člani se povežejo in postanejo prijatelji.

Vsaka je ministrica
Zimzelenke so zares povezane med seboj. Trenutno jih je osem, bilo jih je že tudi petnajst..
Najstarejša članica ima 87 let. To je Milana Logar, ki je v skupini že od začetka. Treba je povedati, da so vse članice tudi ministrice in da vsaka pokriva svoj resor. Milana je ministrica za zunanje zadeve. Zelo jo zanima slovenska zunanja politika in na splošno, kaj se dogaja po svetu. O vsem tem poroča na srečanjih in članice pravijo, da jo je sila zanimivo poslušati, da za marsikateri dogodek sploh ne bi vedele, če ne bi bilo nje.
Ladi Trojar je ministrica za kulturo in poskrbi za spremljanje kulturnih prireditev, tako da se marsikatere se udeleži celotna skupina. Ladi se predvsem veseli druženja v skupini, nekaj let že namreč živi sama in prijetno ji je med njimi. Rada pove kako šalo - tudi o starosti in staranju. 
Darinka Rupar je ministrica za lokalne zadeve, kar pomeni, da zbira informacije o tem, kaj se dogaja ali se bo dogajalo v lokalnem okolju ter o tem poroča na srečanju skupine. Poldka Pegam je ministrica za zdravje in redno skrbi za meritve sladkorja in krvnega tlaka v skupini, da tako članicam ni treba hoditi predaleč. Pripravila je že veliko predavanj, sočlanice pravijo, da so tako  izvedele že veliko zanimivega. Kdaj pa kdaj jim je pripravi tudi teste, ki jih potem izpolnjujejo. Nasploh rade poskrbijo za svojo možgansko telovadbo in skupaj delajo vaje za urjenje spomina. Tudi Poldka je v skupini že od vsega začetka; ves čas je na srečanja vozila kolegice, včasih jih je imela celo po štiri v avtu. Ministrica za duhovnost Ivanka Keržar je bila ob mojem obisku odsotna.
Imele so že tudi ministrstvo za kmetijstvo, pa za smeh, za šport, za modo, za cvetje, za literaturo, za zgodovino …
O tem, kako se je pripravljala na vstop v skupino, pripoveduje Marija Bertoncelj, ministrica za telovadbo in turizem. V skupini je tri leta in pol in že kar nekaj časa pred odločitvijo jo je mikalo, da bi se jim pridružila, a ker se njena prijateljica ni hotela vključiti, je tudi sama za nekaj časa opustila misel na to. Na radiu Sora je poslušala oddajo o »Zimzelenkah« in zdelo se ji je nadvse zanimivo. Vmes jo je nekoč poklicala ena od članic in jo povabila v skupino ter ji povedala, da s prevozi nimajo težav, da same prevažajo tudi druge članice. Potem se je nekoč opogumila in z njimi odšla na srečanje vseh skupin. Bilo ji je zelo všeč in potem je komaj čakala, da je bilo konec počitnic.

Kar je dobro za stare, je tudi za mlade
Zimzelenke rade sodelujejo in obiščejo še kako drugo skupino na škofjeloškem območju. Redno se srečujejo, denimo v decembru, pa tudi za kulturni praznik. Lani je na srečanju vsaka članica recitirala po eno Prešernovo pesem, nato pa  so se pogovarjale o njej. Letos je mednje prišla pesnica Neža Maurer. Pred novim letom so obiskale skupino, kjer še nikoli niso bile. Prinesle so jim tudi darila. Tako je ena od članic naredila vrečke s sivko, druga pa je že poleti, ko so nalogo dobile, posadila zimzelene, ki so se do decembra lepo razrasli, tako da so jih že lahko podarile ob decembrskem obisku. Takšnih prijaznih gest je med njimi veliko. Znajo se pohvaliti in znajo se spodbuditi.
Ob deseti obletnici skupine Zimzelen so izdale pregledno knjižico z naslovom Razcvetel je zimzelen majhen bel cvet. Na srečanja vabijo tudi goste, dr. Jože Ramovš jim je denimo predstavil projekt Starosti prijazno mesto, ki pri nas že poteka v nekaj mestih. Zimzelenke so razmišljale, kaj bi se v tem primeru dalo narediti pri njih. Njihova prva misel je bila, da je starosti prijazno mesto tisto, ki je hkrati prijazno tudi mladim, zato so nizale zamisli o tem, kako bi morali urediti klančine, zgraditi pločnike in urediti robove pločnikov, kako narediti stavbe laže dostopne. Razmišljale so o tem, kako bi moralo biti pozimi spluženo, pa tudi o tem, kako bi morali biti urejeni prehodi za pešce, in ugotovile, da v določenem delu mesta manjka bankomat. Vse te predloge so potem v pisni obliki poslale občini in na krajevni skupnosti. Ne vedo, ali je šlo za naključje ali so morda res upoštevali njihova opozorila, a so kmalu lahko opazile, da gradijo nove pločnike.
Njihova srečanja so sila pestra. Ob že omenjeni možganski telovadbi večkrat izvedejo tudi telesne vaje, saj želijo ostati čile in zdrave. Srečanja sicer vodita Ani Šuštar (njena mama je spisala himno skupine) in Martina Sedej, a dajeta prednost pobudam ministric. Veliko tem za pogovor črpajo iz otroštva in iz osebne zgodovine članic. Tako so se že pogovarjale o tem, kakšne so bile njihove poroke, spominjale so se utrinkov iz šolskih klopi, pa pesmi, ki jih poznajo še iz otroštva; pa o tem, kako so jih klicali starši, sošolci ali prijatelji. Njihove teme so povezane tudi z različnimi dnevi, denimo z dnevom boja proti mučenju živali, s svetovnim dnevom učiteljev in učiteljic, pogovarjale so se že o Amiših, ... 
Poleg tega ima svojo uro tista, ki ob srečanju praznuje rojstni dan. Pripoveduje o sebi, druge ji pozorno sledijo. Nasploh negujejo kulturo poslušanja.- kot pravi Ani Šuštar, je to balzam za vsako dušo. Ja, in veliko se smejijo. Včasih kar brez razloga … In zelo bi bile vesele, če bi se jim pridružila še kaka nova Zimzelenka.