Čas, ki ga je v Domžalah zaznamovalo slamnikarstvo

Zgodbe | apr. '13

Ob razglednici Domžal s konca 19. stoletja, ko je eno od mlajših slovenskih mest z razmahom slamnikarstva zaznamoval nagel razvoj, sva se z upokojenim časnikarjem in publicistom, 68 – letnim slavistom Matjažem Brojanom najprej ustavila na spodnji levi fotografiji: »Tedaj sta v tej hiši na Kolodvorski ulici 4, zgrajeni leta 1893, živela in v njej imela slamnikarsko tovarno Andrej in Frančiška Maček. Slednja je bila hči mojega pradeda, največjega domžalskega slamnikarja Andreja Jančigaja oziroma sestra moje babice Katarine. Nova tovarna v Zgornjih Domžalah, v kateri je bilo zaposlenih okrog dvajset ljudi, zvečine šivalk, se je po velikosti, urejenosti, opremljenosti in tehnologiji povsem enakovredno primerjala s slamnikarskimi obrati takrat že navzočih in dobro delujočih tirolskih slamnikarjev.

Njegova lastnika nista imela otrok in sta kmalu drug za drugim umrla. Andrej Maček aprila leta 1900, njegova žena Frančiška pa malo pozneje. Njuno tovarno je prevzel njen oče Andrej Jančigaj, ki je opustil slamnikarsko proizvodnjo v Krakovski ulici in se z ženo Uršulo in najmlajšo od treh hčera Katarino preselil semkaj.« Ob tem je naš sogovornik, ki že leta z veliko zavzetostjo proučuje preteklost Domžal in je v minulih osemnajstih letih napisal tudi dvanajst pretežno domoznanskih knjig, opozoril, da je bil Andrej Jančigaj nemirnega duha in nadvse vsestranski človek, ki ni bil nikoli zadovoljen z doseženim in je vseskozi težil k izboljšavam, tehnološkim posodobitvam in iznajdbam. Tako je po letu 1865 vpeljal posebne slamnikarske šivalne stroje, ki so nadomestili zahtevno in zamudno ročno šivanje »na krajce« ter šivali tako imenovane »naložene slamnike«. Obenem je za razsvetljavo uvedel petrolejke z zaprtim plamenom, ki so zaključile obdobje trstenk, lojenk in leščerb ter s tem zelo povečale tudi požarno varnost.
Ravnikarjeve gradnje polepšale videz kraja
»Domžalčani so mu zaupali mnoge javne funkcije, saj je bil v vodstvu Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva ter Hranilnice in posojilnice pa tudi član strojne zadruge in drugih podobnih združenj, v katerih so si ljudje prizadevali za napredek. Po njegovi smrti leta 1915 je njegovo slamnikarsko tovarno prevzela hči Katarina, ki se je leta 1911 poročila z Matijo Ravnikarjem, tesarjem s Prevale pri Krtini, sicer mlajšim bratom tedaj že znanega in uveljavljenega domžalskega gradbenega in tesarskega mojstra Frana Ravnikarja.«
Ta je s svojimi gradnjami bistveno prispeval k lepemu videzu Domžal v prvem desetletju 20. stoletja, saj je bil avtor domala vseh tedanjih novih objektov v tem kraju. Kot preprost kmečki sin se je izučil za tesarja, potem pa ob svojih izkazanih sposobnostih tako napredoval, da se je v delu usposobil za naloge, kakršne so šle le arhitektom. Mojster lesa, načrtovanja, predvsem pa oblikovanja tesarskih rešitev, se je ambiciozno lotil projektov, kakršni so bili sokolski dom, društveni dom, Turkova hiša, Müllerjeva vinska veletrgovina, gasilski dom v Stobu in mnogih tudi v drugih krajih. Pozneje se je Fran Ravnikar namreč preselil v Ljubljano in ob Linhartovi cesti postavil svojo veliko firmo, ki je vključevala lesno industrijo, parno žago, tesarstvo in stavbno mizarstvo. V njegovi tovarni so izdelovali tudi lesene hiše, nekakšne predhodnice današnjih montažnih hiš, ki so jih nato montirali na terenu; med temi sta bila hotel Erika v Kranjski Gori in planinski dom v Kamniški Bistrici. Posebnost njegovega tesarskega dela je bilo premagovanje večjih razdalj, za kar je izumil lastno patentirano tehniko, imenovano RAFL.
»Katarina iz domžalskega spomina«
Tesar Matija Ravnikar se je po poroki s Katarino Jančigaj prelevil v slamnikarja in se zagnano vključil v vodenje tovarne v Kolodvorski ulici, ki se je najprej preimenovala v Jančigaj – Ravnikar, po tastovi smrti pa je bila samo Ravnikar. Potem ko sta se jima rodila otroka Anica (1912.) in Andrej (1913.), je družinsko srečo kmalu prekinil začetek prve svetovne vojne, saj je bil med domžalskimi mobiliziranci tudi Matija Ravnikar. »Domačija Ravnikarjevih je stala čisto blizu kolodvora. Pravzaprav je bilo treba le čez cesto pa si že bil na peronu, kamor so 27. julija 1914 eden za drugim prihajali vlaki po domžalske fante in može. Katarina z otrokoma in mož Matija so do zadnjega stali pred domačo hišo in pogledovali tja čez, kjer so se vkrcavali njuni prijatelji, znanci, sosedje. Nihče ni zadrževal solza. Potem so se premaknili na kolodvor, kjer se je oče Matija nanagloma poslovil in skočil na sopihajoči vlak, ki se je že pomikal s postaje,« je v svoji dvanajsti knjigi (»Katarina iz domžalskega spomina«) zapisal Matjaž Brojan in nato nanizal več utrinkov o bojih 17. pešpolka Kranjskih Janezov v Galiciji, ki mu je pripadal tudi Matija Ravnikar in se živ vrnil domov. Te sreče ni imelo 62 Domžalčanov, ki so za Avstrijo in cesarja svoja življenja pustili na bojiščih prve svetovne vojne.
A pri Ravnikarjevih je ob koncu vojne veselje zamenjala velika žalost, saj je španska bolezen (gripa, ki se je tedaj iz Španije širila po vsej Evropi) oktobra leta 1918 pokosila tudi 33 – letno Katarino Ravnikar skupaj s komaj rojeno hčerko Francko. Ugledna slamnikarska tovarnarica ter dolgoletna podpredsednica Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva, izvrstna pevka, igralka in radodarna dobrotnica je zapustila dva majhna otroka in veliko premoženje, ki ga je že leta 1916 prepisala na moža Matijo. Ta je nato z izdelavo slamnikov nadaljeval in leta 1934 zraven domače hiše v Kolodvorski ulici postavil veliko tovarno, ki je delovala do leta 1954, ko so celotno posest nacionalizirali. V prostorih te tovarne so zdaj domžalski odvetniki in notarka, medtem ko so Maček – Jančigaj – Ravnikarjevo hišo kasneje porušili in na njenem mestu je parkirišče.

»V veliki podolgovati stavbi na zgornji levi sličici je ob koncu 20. stoletja delovala Mellitzer – Kleinlercherjeva slamnikarska tovarna, ki je leta 1927 prišla v roke domače Vovkove družine, danes pa so tu prostori domžalske občine. Desna panoramska fotografija, narejena z jugozahodne strani, pa predstavlja enega prvih posnetkov središča kraja, kjer je bilo takrat še veliko nepozidanih površin. Stavba na levi strani je nekdanja ljudska šola, v sredini Mačkova, pozneje Jančigaj – Ravnikarjeva slamnikarska tovarna, med njima pa sta leta 1891 zgrajena železniška postaja in tir proti Ljubljani,« nam je še ostala dva razgledniška motiva pojasnil sin Katarinine hčerke Anice Matjaž Brojan, ki je skoraj sleherni odgovor podkrepil še z dokumentov ali predmetom iz svoje obsežne in skrbno urejene domžalske domoznanske zbirke, ki je - »zaradi velikega spoštovanja do prednikov« - nastajala vse od njegovih dijaških let. Pregledno razporejeno gradivo je shranjeno v šestih prostorih, na njegovi osnovi pa je ravnokar zaključil svoje naslednje delo, v katerem je iztrgal pozabi petdeset domžalskih zgodb. Neutrudni Matjaž Brojan, ki je zadnjih dvajset let delal v dokumentarno – feljtonski redakciji nacionalnega radia in pripravil 650 predvsem narodopisnih oddaj, se od leta 1978 ukvarja tudi z rezbarstvom in je s svojimi deli, ki zajemajo afriške maske, slovenski ornament, kmečke skrinje, secesijske stenske ure, dokumente slovenstva (Brižinski spomeniki, Rateški rokopis, Stiški rokopis), pripravil 46 razstav.