Iz svetovalnice junij 2013
Nenehen strah izčrpava
Triinštiridesetletni sin našega naročnika je prišel na pogovor, da bi mu pomagala razrešiti težavo, ki traja že nekaj let in se še stopnjuje. Njegova diagnoza je depresija in obsesivno kompulzivna motnja. Ves čas je prestrašen, da se mu ne bi kaj hudega zgodilo ali da bi sam komu drugemu storil kaj slabega. Zato se, denimo, izogiba številki trinajst, ker ima tako občutek kontrole. Ne naredi trinajstega koraka, temveč po dvanajstem začne šteti od začetka; rok si pri umivanju ne podrgne tolikokrat, ne poje trinajst grižljajev zapovrstjo ... To ga seveda psihično povsem izčrpava; bolje je takrat, ko je na obisku sestra in gresta na sprehod, najhuje pa tedaj, ko je sam. Zaradi takega stanja je že eno leto na bolniški in večinoma zaprt v stanovanju.
Potem ko je pri psihiatru dobil ustrezna zdravila, ki jih redno jemlje, sva se pogovorila o tem, kaj se mu pravzaprav dogaja, in kasneje iskala vzroke za takšno vedenje. Naši možgani so namreč neverjetno kreativni. Če ne živimo v skladu s svojim notranjim svetom ali če si postavljamo prevelike zahteve, se lahko zgodi, da se nekega dne »kar iz nič« pojavijo psihične težave. Ljudje zanje pogosto iščejo zunanje vzroke, saj so razumljivejši, redkeje pa notranje. Ko zdravnik potrdi, da je s pacientom telesno vse v redu, težave pa se nadaljujejo, kaže poiskati tudi pomoč psihoterapevta.
Vzroki za obsesivno kompulzivno vedenje še niso povsem razjasnjeni, ima pa pri tem dednost kar nekaj vloge. Pri delu z ljudmi s takšno diagnozo ugotavljam naravo simptomov: kakšne obsesivne (ponavljajoče) misli in rituale, povezane s tem, imajo, po drugi strani pa delam na osebnosti posameznika. Vsi imamo namreč včasih neprimerne misli, se ustrašimo, ko pomislimo, da bi se komu od naših najdražjih kaj zgodilo, vendar nadaljujemo s takim razmišljanjem. Kdor ima omenjeno diagnozo, pa se v zastrašujoči misli nekako zatakne, se neprestano vrti okoli nje in se zateka v obrede, da bi mu bilo laže in da se to ne bi zgodilo. Zelo pogosto ugotavljam, da je v ozadju bolezni posameznikov perfekcionizem, pretirana odgovornost, potlačena jeza in podobno. Tudi neprimerna prepričanja o sebi ali drugih ljudeh nam povzročajo velike težave. Za izboljšanje razmer uporabljam principe kognitivno vedenjske terapije, ki se kaže kot najboljši način za razreševanje tovrstne problematike. Z gospodom namreč iščeva načine, kako ravnati drugače, ko se dan začne z ogrožajočo mislijo. Čaka naju še nekaj srečanj, vendar se mu stanje vidno popravlja. A dejstvo je, da je tudi gospod sam zelo motiviran za spremembo na bolje, brez česar pri uspešni psihoterapiji nikakor ne gre.
